Semenska banka

 

 

O semenski banki..

Vir: http://www.maribor2012.info/index.php?ptype=3&ntype=1&id=320

 

Tradicija malega kmeta je največje slovensko kulturno bogastvo

Programski sklop Evropske prestolnice kulture Maribor 2012 Urbane brazde je v sodelovanju z Zeleno centralo včeraj v Jurovskem Dolu pripravil prvo predavanje ekološkega strokovnjaka in aktivista Antona Komata o prehranski varnosti za tamkajšnje kmete in pridelovalce domače hrane.

Obiskovalci so imeli veliko vprašanj za govornika in ostale člane sklopa, saj bodo kot pomemben člen sodelovali v mreži samooskrbe, ki jo želijo Urbane brazde vzpostaviti v letu 2012 med kmeti, pridelovalci hrane in domačimi odjemalci, kot so šole in vrtci iz območja Maribora in okolice.

»Hrana je postala predmet špekulacij finančnih trgov, kmet pa tržni subjekt, ki je avtomatsko v podrejenem položaju, saj ne more konkurirati velikim proizvajalcem in prodajalcem hrane. Tako je drastično upadel tudi delež, ki kmetu pripada od prodajne cene, saj je ta še pred dvema desetletjema znašal 50 odstotkov, danes pa borih 10. S tem se ustvarja neznosen pritisk na malega kmeta, ki je eden ključnih členov v verigi samooskrbe v nekem okolju, in podatki kažejo, da povprečno v Sloveniji umre ena mala kmetija na dan,« je prvi problem sodobne prehranjevalne verige opisal Komat in nadaljeval, da je posledica tega alarmantno nizka raven samooskrbe v Sloveniji, celo najnižja v Evropski uniji.

Poleg tega ima Slovenija najmanj plodne zemlje v Evropi, ki se še dodatno krči, medtem izumira tudi 80 odstotkov avtohtonih vrst kmetijskih pridelkov, po drugi strani pa imamo največ nakupovalnih središč na kvadratni meter. »Tako smo vedno bolj odvisni od uvoza iz tujine, ki pa na naše police večinoma prinaša nekakovostno in v nekaterih primerih tudi oporečno hrano,« je naslednjo veliko težavo slovenske prehranske varnosti opisal Komat in dodal še najbolj akutni problem, ki se ga veliko ljudi v lovu na najnižje cene v supermarketih niti ne zaveda: »Ob tem ko kmetije v okolici umirajo, naši otroci jedo odpadke iz Padske nižine, kar se vedno bolj pozna tudi na njihovem zdravju, saj so veliko bolj dovzetni za nekatere zelo resne bolezni, kot sta levkemija in sladkorna bolezen.«

»Ob tako nizki ravni samooskrbe je ogrožena tudi varnost države, saj se ob drastičnem dvigu cen, ki je delno napovedan že za letošnje leto, ob klimatskih spremembah ali ob vnovični finančni in socialni krizi lahko znajdemo pred praznimi policami in hladilniki, pa ne bomo mogli nič ukreniti,« je resnost stanja izpostavil Komat in dodal, da »lahko to, kar so in še vedno uničujejo globalno, rešimo le lokalno.« Tukaj se je obrnil na prisotne kmete, od katerih je sprememba na bolje v veliki meri tudi odvisna.

»Ključno vprašanje je, kako zmanjšati pot od kmetovih vil do jedčevih vilic. Zakaj slovenski kmetje ne bi mogli neposredno prehranjevati slovenskih šol in vrtcev? Ni nam treba iti na ceste, da kaj spremenimo, ampak lahko vzpostavimo lasten neodvisen sistem, ki bo pravičen do vseh členov v verigi,« je prisotne nagovoril Komat in poudaril, da je mali kmet in njegova tradicija ter znanje pridelovanja hrane v slovenskem okolju največje kulturno bogastvo, ki ga tudi EPK ne bo in ne sme spregledati. V ta namen bodo Urbane brazde vzpostavile kontakte med kmeti iz Jurovskega Dola in okolice ter šolami in vrtci iz Maribora, vzpostaviti želijo semensko banko za Podravsko regijo in vse vpletene izobraževati v kuhanju sezonske, domače pridelane hrane.

Udeleženci so izpostavili, da jih pri širši prodaji in izdelavi domače hrane poleg tržnih omejujejo tudi nekatere zakonske ovire, zato jih je zanimalo, koliko bo ciljem projekta sledila tudi slovenska zakonodaja. Komat je razložil, da bodo vse ugotovitve, težave, s katerimi se srečujejo slovenski kmetje, in možne rešitve predali pristojnim ministrom, »ki bodo morali, če s svojim načrtom izboljšave slovenske prehranske varnosti mislijo resno, te tudi upoštevati in jih vključiti oziroma odpraviti v novi zakonodaji.« V občinstvu je bila tudi predsednica lokalne akcijske skupine Slovenskih goric OvtarVida šavli, ki je pojasnila, da so se tudi oni ob vzpostavljanju pilotskega projekta samooskrbe v Lenartu srečevali s številnimi ovirami, a je zadeva zdaj stekla, zato upa in verjame, da se lahko šest občin, vključno z Jurovskim Dolom, poveže med seboj in začne skrbeti tudi za zdravo prehrano mariborskih otrok. Dobro uro trajajočo debato je s vprašanjem: »Smo zmožni nahraniti celotno šolo?«, zaključila vodja Zelene CentraleMarija šauperl, na kar je dobila pretežno pritrdilne in samozavestne odgovore svojih sokrajanov.

Programski sklop Evropske prestolnice kulture Maribor 2012 Urbane brazde je v sodelovanju z Zeleno centralo včeraj v Jurovskem Dolu pripravil prvo predavanje ekološkega strokovnjaka in aktivista Antona Komata o prehranski varnosti za tamkajšnje kmete in pridelovalce domače hrane.

Vpisano dne 3.3.2011

 

 

 

 

Raznovrstnost in pomen avtohtonih sort kmetijskih rastlin

 

Kaj vse smo pridelovali doma včasih in kaj danes?

 

Veliko tistih, ki štejejo več kot 30 let se spominja pridelovanja zelenjave svojih staršev iz otroštva. Danes tega otroci v veliki večini ne vidijo več. Hrana se pridela v trgovini, tam pa jo starši z nakupovalnimi vozički naberejo.

 

Sledljivost je velik izziv vseh ponudnikov zdrave prehrane in nekaterim ga uspe upoštevati bolje kot drugim.

Projekt „Od vil do vilic“ je javnomnenjska raziskava, ki jo je Ministrstvo za zdravje naročilo Zvezi potrošnikov Slovenije zaradi ocene potrošnikov do zdrave hrane. Ali potrošnik npr. ve od kod je izdelek in kako je bil pridelan. Ljudje širom Evrope imajo vedno bolj podobne jedilnike. Hrana ni več raznolika, ni več pestrosti, simptomi pa povsod precej podobni.

 

Valvazor v Slavi Vojvodini Kranjski, ki je izšla leta 1689, poroča o pšenici, iz katere kmetje delajo škrob, o ajdi in postopku predelave ajdove kaše, o sirku, fižolu, čičeriki in cizari. Poroča o več sto vrstah jabolk na Kranjskem. Piše tudi o breskvah, ki jih kmetje posušijo, kutine, iz katerih pripravljajo kutinov sir in o raznolikih vrstah oreha. Ljudje so si iz različnih vrst rastlin pridelali hrano, obleko (lan, konoplja) in različne izdelke (sirek, konoplja).

Z industrializacijo kmetijstva so kmetje izgubili osnovne veščine v pridelovanju hrane. Izgubili so znanja, ki so jih predniki pred njimi nabirali in zbirali dolga stoletja z opazovanjem luninih men in drugih pojavov na nebu. Kmetijstvo se je spremenilo v agrobiznis, kmetje pa v združenje delavcev. Z zeleno revolucijo je nekaj “super semen” nadomestilo pestro raznolikost lokalno prilagojenih semen, ki so jih hranili kmetje sami.

 

Kaj pomenijo avtohtone sorte?

 

Ohranjanje značilne kulturne krajine, ki je povezana s pridelavo določenih vrst in sort kmetijskih rastlin na krajevno običajen način.

 

Domača avtohtona sortaje nastala iz avtohtonega izvornega semena in ni bila načrtno žlahtnjena in se predeluje, vzdržuje in razmnožuje v RS.

Domača sorta je tudi sorta, ki je bila požlahtnjena v RS pred več kot 15 leti, oz. če gre za vinsko trto ali sadne vrste pred več kot 30 leti in se seme te sorte še prideluje, vzdržuje in razmnožuje.

Udomačena (tradicionalna) sorta je starejša sorta tujega porekla in se prideluje v RS že več kot 15 let oz. v primeru vinske trte ali sadnih vrstah več kot 50 let in je dobro prilagojena na slovenske razmere.

EU je prav zaradi tega razvila pojem ohranjevalne sorte, ki starim avtohtonim in udomačenim sortam omogoča vpis v sortno listo, z vpisom pa je omogočeno trženje in ohranjanje takšnih semen. Ta semena so gotovo najbolj zanimiva za ekološke kmetovalce, njihovo uporabo pa vzpodbuja tudi država.

 

 

 

 

 

Zakaj je sploh potrebno ohranjati avtohtone vrste?

Svetovna trgovinska organizacija je razširila patente na žive organizme, vključno s semeni. Tako smo dobili globalni instrument za biotehnologijo in semensko industrijo, da pridobijo monopol nad semeni v industrializiranem svetu. Najhujše posledice tega so doživeli v Indiji.

Primer: Indija The Bija Yatra campaign želi zaščititi kmetove pravice, da sam upravlja s svojimi semeni. To želijo doseči s političnim ozaveščanjem in mobiliziranjem javnega mnenja nasproti mednarodnim pritiskom.

Organizacija Navdanya, ki jo vodi Vandana Shiva, doktorica fizike,  je pionir ohranjanja biodiverzitete v Indiji in je vzpostavila gibanje za zaščito malih kmetov s promocijo ekološkega kmetovanja in pravične trgovine, da zagotovi zdravo, raznoliko in varno hrano. Nobelova nagrajenka Vandana Shiva na posestvu Navdanya na rodovitnih tleh Himalaje hrani semena. V Indiji so se namreč kmetje zadolževali podjetjem kot je Monsanto, ogromna korporacija, ki imajo licenčne pravice do semen. Njihova politika je sledeča: razvijejo nove gene in tako dobijo čisto nova semena in tudi živali. Potem s kmetom podpišejo pogodbo, ki jih zavezuje k uporabi semen v tekočem letu, naslednje leto jih morajo spet kupiti, prepovedano je razmnoževanje semen(podobno kot copyright)…Kmetje dolga ob slabi letini niso morali odplačati in v tem času je bilo v državi v Indiji ogromno samomorov. To je omenjeno gospo privedlo do tega, da je začela reševati ogoljufanega kmeta in kulturno in naravno bogastvo Indije, ki se skriva v avtohtonih semenih.

Ljudje so mnenja, da so le hibridi in nove sorte moderne, napredne, odporne, da imajo visoke hektarske donose in se ekonomsko izplačajo. Vse to s kratkoročnega vidika. Pozabljamo pa na prednosti starih avtohtonih sort: odpornost, boljša in bolj pestra hranilna sestava (produkti sekundarne presnove), možnost pridelave lastnih semen, prilagojenost na krajino, podnebje…

 

Menda je včasih skoraj vsaka vas imela svojo sorto fižola, pšenice, krompirja. Bilo je veliko različnih sort, danes pa prehranimo svet s štirimi vrstami pšenice in nekaj vrstami riža. Tako smo izgubili ogromno pestrost različnih rastlinskih sort, nekaj za vedno.

 

prilagajati na Hibridi so prilagojeni in uspešni v določenih pogojih, zaradi prečiščenih genov (podobno kot čiste pasme domačih živali) niso pa sposobni izražati drugačnih lastnosti in se različne spremenjene razmere. Zato so manj odporni. Npr. domača sorta jabolk ima velik razpon lastnosti, ki se trenutno ne izražajo, lahko pa pridejo na dan ob različnih spremembah. Pri nas se s to tematiko ukvarja Mihaela Černe.

 

Ime tega problema: genska erozija

 

Rastlinska genska erozija pomeni izgubo raznovrstnosti in je hitrejša od izgube živalskih genskih virov. Kemijsko kmetijstvo in genski inženiring ogrožata javno zdravje in znižujeta hranljivost. Stroški produkcije, ki so povezani s hibridi, genskimi semeni in kemikalijami vsako leto bolj zadolžujejo kmete.

 

Semenske banke

 

Začetki zbiranja semen v Sloveniji

Že leta 1915 so v Švici ugotovili v triletnih primerjalnih poskusih, da je Kranjska črna detelja trpežnejša in odpornejša proti nizkim zimskim temperaturam v primerjavi s sortami iz Bavarske in Švice.

Iz Slovenije so izvažali seme zelja, sorte Ljubljansko, seme Kranjske črne detelje. V Beltincih pa so med obema vojnama žlahtili sorte žit, krmne in industrijske rastline.

 

Naši predniki so sorte poimenovali glede na kraj, kjer so jih gojili, npr. Kranjska črna detelja, Bohinjska trdinka, Kranjska podolgovata repa, Besniška voščenka. Po drugi svetovni vojni so pričeli še z žlahtnjenjem in vpisovanjem v sortno listo. V obdobju po osamosvojitvi Slovenije je bilo vpisanih 55 sort.

 

Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano je leta 1995 imenovalo Komisijo za pripravo in izvajanje programa Slovenska rastlinska genska banka (SRGB) in tako ustanovilo rastlinsko gensko banko.

SRGB je programske narave in združuje usklajene programe ohranjanja in proučevanja RGV na Kmetijskem inštitutu Slovenije iz Ljubljane, Biotehniški fakulteti, Oddelku za agronomijo iz Ljubljane in Inštitutu za hmeljarstvo in pivovarstvo Slovenije iz Žalca. Posamezni skrbniki (kuratorji) iz navedenih organizacij so odgovorni za posamezne vrste kmetijskih rastlin. Izdelana so merila za vrednotenje posameznih del, sprejetih v programu, ki zajema ohranjanje, proučevanje po deskriptorjih, razmnoževanje, pripravo semena za dolgotrajno hranjenje v centralni genski banki in delovni zbirki za srednje ali kratkoročno hranjenje, vnos podatkov v podatkovno zbirko in vodenje v registru.

V SRGB deluje enoten dokumentacijski in informacijski sistem, ki je po internetu povezan z mednarodnimi podatkovnimi bazami v okviru evropskega projekta EPGRIS. Tako ima vsaka rastlina nekakšen potni list, ki zajema vse podatke za obdelavo in izdelavo podatkovne zbirke. Primer: MEDPLANT na Biotehniški fakulteti: genska banka zdravilnih in aromatičnih rastlin za ohranjanje in vrednotenje avtohtonih virov prezrtih rastlin.

 

Način hranjenja semen v semenski rastlinski banki

Ex situ kolekcije vzorcev: zunaj naravnega okolja v hladilnih omarah je namenjen trajnemu hranjenju (nad 50 let) semen je ohlajen na -20 stopinj C, velik je 24m3. Tu hranijo svoja semena vsa inštitucije, ki sodelujejo v programu. Seme osušijo, tako da vsebuje 7% vlage, očistijo ga in stehtajo. Del vzorca gre v trajno hranjenje kot osnovni vzorec, cca. 5000 semen, odvisno od velikosti semen. Preostali del shranijo kot delovni vzorec (10 do 20 let) pri 4 stopinjah C. Seme je shranjeno v aluminijastih vrečkah ali steklenih kozarcih. Pred tem je potrebno vzorec poslati še na analizo čistote, vlage in kalivosti. Pri trajnem hranjenju je potrebno spremljati kalivost in velikost vzorcev, ko kalivost pade pod 75 % ali če število semen pade pod polovico, ga morajo ponovno razmnožiti.

In situ oz. In vivo nasadih: v naravnem okolju na kmetiji (Šlibar, ajda) ali na laboratorijskih poljih BF, drevesa se hranijo v nasadih.

In vitro rastlinice: prevod pomeni v epruveti, kjer male rastlinice razmnožujejo in opazujejo, ter hranijo.

 

 Svetovna semenska banka na Norveškem:

-         26. september 2007 otvoritev,

-         najbolj severni otok Svalbard je na pol poti med celinsko Norveško in severnim tečajem

-         prvi primer riž iz Kenije,

-         pričakujejo okoli 4 milijone edinstvenih vrst primerkov semen v nekaj letih.

-         Skladiščni prostori bodo ostali v norveških rokah, ker so oni projekt v celoti financirali (6,4 milijone EUR), vzdržujejo ga pa različne države, semena pa ne bodo norveška last. Vrnili jih bodo v primeru, če bodo primerki originalnih semen izgubljeni.

-         V načrtu je ustanovitev mednarodnega sveta, ki bo zastopal interes uporabnikov in bo bedel nad delovanjem.

-         Hranijo semena pod zemljo v high tech hladilnicah, zaščitene pred sevanji, jedrskimi napadi, nesrečami, potresno varne

-         Zaradi permafrosta bodo semena še dolgo ohranila svojo kalitveno sposobnost, četudi bi odpovedal sistem umetnega hlajenja.

-         Dodatno varovalo pri ohranjanju zalog hrane po svetu.

-         Izguba teh semenskih zbirk oziroma rastlinske genetske pestrosti pa bi dejansko pomenila ne le izgubo naravne pač pa tudi svetovne kulturne dediščine.

-         Zavetišče so zgradili okrog 130 metrov globoko v skalnem pobočju in leži približno 140 metrov nad morjem, tako da ga ne more ogroziti tudi popolna stalitev ledu na obeh tečajih; zgrajeno je tako, da brez škode zdrži tudi eksplozijo atomske bombe.

 

Konkretni primeri

Seznam avtohtonih sort:

Žita (ajda: Darja, Siva, Črna gorenjska, Čebelica; proso: Sonček)

Koruza (trdinka)

Krmne rastline (trave: visoka pahovka, rdeča bilnica, travniška bilnica, mnogocvetna ljuljka, trpežna ljuljka, pasja trava, travniški mačji rep, krmna ogrščica, strniščna repa, podzemna koleraba, inkornatka, lucerna, črna detelja)

Zelenjadnice (čebula, česen, korenje, zelje, feferoni paprika, paradižnik, belo zelje, solata, radič, motovilec, fižol)

Krompir: kresnik, jana, cvetnik, vesna

Oljnice (buča): slovenska golica

Hmelj: savinski golding

Sadno drevje (jablana, hruška, breskev, češnja, sliva: domača češplja, marelica, oreh, leska, kostanj, oljka)

Vinska trta

 

Primer koruze in ajde

Slovenska polja so bila do začetka 50ih let posejana samo z domačimi sortami koruze, izredno kakovostnimi, s trdim zrnjem, zgodnejše in dobro prilagojene našim rastnim razmeram. V 50ih letih se je začelo širjenje tujih, predvsem ameriških hibridov, ki so bili večina tipa zobank, poznejši in neprilagojeni slovenskim razmeram. Da se domači material ne bi skrižal s tujim, se je začelo zbiranje domačih sort po Sloveniji. Zbrana avtohtona semena so se ves čas dopolnjevala, preučevala in požlahtnjevala.

 

Na biotehniški fakulteti so z žlahtnjenjem starih domačih sort ajde uspeli ohraniti ajdo, sorto Darja (žlahtnjena z ruskimi sortami) in Siva (žlahtnjena izključno z domačimi sortami). Ajda, ki jo je v pravljici opisoval Hans Christian Andersen, Danec po rodu, je v tej deželi popolnoma izginila. Vskočila je  slovenska genska banka in pomagala s sorto Darja, ki jo je hranila. V ameriški reviji so to isto ajdo vzeli za podatke o ustreznosti ajde v prehrani bolnikov s sladkorno boleznijo in v prehrani zdravih ljudi.

 

Kaj lahko sami naredimo?

 

V sklopu zaščitenih izdelkov poznamo izdelke z geografskim poreklom, izdelke s tradicionalnim ugledom, Dobrote s slovenskih kmetij, ki so znak višje kakovosti. Moderno in tudi modro se je zdravo prehranjevati, oz. jesti živila, ki jih poznamo in vemo od kod so. V današnjem času je nujno izbirati. Cena ni nujno glavni razlog odločitve za slabšo kvaliteto hrane, saj ob stalni rasti cen hrane razlika niti ni več tako velika, če pa vzamete za merilo tudi hranljivost pa gotovo ne boste posegali več po osiromašeni hrani.

 

Upamo, da smo  opozorili na pomen avtohtonih rastlinskih sort in pomembnost uživanja lokalno pridelane hrane, po možnosti ekološke.

Hranite torej semena iz svojih vrtov in čim manj posegajte po kupljenih, uživajte v razkošju lastno pridelanih pridelkov in izmenjujte si semena s sosedi.

 

1.      geografsko poreklo

2.     tradicionalni ugled

3.     višja kakovost in druge poseben označbe

4.     ekološko ali stare sorte ali oboje….

5.     zaščita in ohranjanje avtentičnih slovenskih proizvodov na trgu,

6.     zbiranje avtohtonih sort semen z naših vrtov ali od ekološkega kmeta,

7.     žlahtenje sort na kmetijah,

8.    nakup semena od ekoloških kmetov in ne v semenarnah,

9.     zaščititi izdelke, ki so narejeni iz slovenskih sort in po tradicionalnem postopku z ekološkim kmetovanjem zahtevnejšim kupcem,

10.seznanjati širšo javnost s starimi sortami in tradicionalnimi postopki…

 

 

Konkurenčna prednost gostišča s tradicionalnimi gorenjskimi jedmi, pripravljenih iz

ekološko pridelane hrane na tradicionalen način.

 

Stare sorte, ekološka kmetija Šlibar

Zgleden primer je ekološka kmetija, kjer gojijo avtohtono sorto črne ajde. Sami so predlagali črno ajdo za zaščito avtohtonosti. V ta namen je BF iz Ljubljane na njihovih poljih in na še nekaterih drugih lokacijah kot primer in situ oz. nasada v naravi primerjala različne sorte ajde.

 

Ali so slovenske avtohtone pasme/sorte domačih živali/rastlin zaščitene tudi na ravni Evropske unije?

Prepovedano je iztrebljati avtohtone pasme, vpišejo se v register avtohtonih pasem.

Na ravni Evropske unije ne obstaja nobena registrirana avtohtona pasma/sorta, saj je avtohtonost pasem/sort vezana na ozemlje posamezne države članice in ne na celotno področje Unije.

 

 

Pripravila:

Nada Odar

Center za trajnostni razvoj podeželja Kranj

Strahinj 99a

4202 Naklo

 

 

 

Ekoci-Eko civilna iniciativa Slovenije

Izdelava strani