Združenje Ekoci – eko civilna iniciativa se je udeležilo 6. Slovenskega podeželskega parlamenta, ki je 11. in 12. junija 2026 potekal v Ilirski Bistrici.
Dogodek je združil številne predstavnike lokalnih skupnosti, institucij, strokovnih organizacij, kmetijstva, razvojnih agencij, lokalnih akcijskih skupin, društev in civilne družbe. V dveh dneh so se zvrstili forumi, predstavitve dobrih praks, razprave in pogovori o prihodnosti slovenskega podeželja.
V Združenju Ekoci smo veseli, da se o teh temah govori. Še bolj pa menimo, da je zdaj čas, da se iz pogovorov premaknemo v usklajene in konkretne ukrepe.
Podeželje je strateški prostor Slovenije
Podeželje ni samo prostor kmetijstva. Je prostor hrane, vode, zemlje, semen, domačij, znanja, medgeneracijskega sodelovanja, lokalnega gospodarstva, narave in skupnosti.
Če govorimo o prehranski varnosti, ne moremo govoriti samo o trgovinah in cenah hrane. Govoriti moramo o zemlji, na kateri hrana zraste, o vodi, ki omogoča pridelavo, o semenih, iz katerih se vse začne, ter o ljudeh, ki skrbijo, da podeželje ostaja živo.
Zato v Združenju Ekoci poudarjamo, da mora prehranska samooskrba postati ena prvih razvojnih prioritet Slovenije. Ne kot obrobna podeželska tema, temveč kot razvojno, varnostno, gospodarsko in družbeno vprašanje.
Ključna sporočila Združenja Ekoci
Na podlagi razprav na 6. Slovenskem podeželskem parlamentu smo Društvu za razvoj slovenskega podeželja posredovali tudi pisni nabor predlogov in pobud. Med ključnimi poudarki so:
1. Država mora biti prvi varuh kmetijskih zemljišč.
Civilna družba lahko opozarja, povezuje ljudi in daje informacije s terena, ne more pa nadomestiti odgovornosti države. Pri večjih infrastrukturnih, vodnogospodarskih in prostorskih projektih je nujno medresorsko sodelovanje, ki vključuje tudi lokalne skupnosti in civilne iniciative.
2. Zemlja mora biti dostopna tudi malim in novim kmetom.
Če želimo več samooskrbe, več mladih na podeželju in več živih domačij, mora dostop do kmetijskih zemljišč postati razvojni mehanizem, ne ovira. Posebej pomembni so mali kmetje, mladi kmetje, novi pridelovalci in ljudje, ki želijo vzpostaviti samooskrbne domačije.
3. Prehranska varnost se začne pri semenu.
V Združenju Ekoci že dolgo opozarjamo, da moramo razmišljati širše: ne samo “od vil do vilic”, temveč od semena do krožnika. Brez slovenskih, domačih, avtohtonih in lokalno prilagojenih semen ni resnične slovenske samooskrbe.
4. Voda, mejice in sonaravne rešitve so del odpornosti kmetijstva.
Podnebne spremembe že vplivajo na pridelavo hrane. Potrebujemo ukrepe, ki zmanjšujejo škodo ob vetru, toči, suši, poplavah in drugih vremenskih ekstremih. Med takšne ukrepe sodijo mejice, protivetrni pasovi, mešani posevki, sonaravno zadrževanje vode v prostoru, mulde, suhi potoki in drugi krajinski elementi.
5. Lokalna hrana potrebuje manj zmede in več povezovanja.
V Sloveniji imamo veliko lokalnih blagovnih znamk, kar kaže na bogastvo lokalne ponudbe. Hkrati pa se na trgu ustvarja tudi zmeda. Potrošnik pogosto težko razume, kaj posamezna znamka pomeni in kakšno dodano vrednost prinaša. Zato je smiselno razmisliti o bolj povezanih, jasnih in stroškovno učinkovitih modelih znamčenja.
6. Zadruge lahko postanejo lokalna središča samooskrbe.
Zadruge imajo pomembno vlogo pri povezovanju kmetov, pridelovalcev, kupcev in lokalnega okolja. Tam, kjer imajo prodajne enote, bi lahko v večji meri ponujale izdelke svojih članov, lokalne prehranske izdelke, slovenska semena, slovenski semenski krompir, sadike in drug lokalno prilagojen razmnoževalni material.
7. Znanje je del prehranske varnosti.
Ljudje morajo razumeti, kaj pomeni lokalna hrana, koliko dela je vloženega v pridelavo, zakaj so pomembna semena in kakšne posledice imajo naše nakupne odločitve. Potrebujemo vseživljenjsko učenje o lokalni hrani, samooskrbi in prehranski varnosti, pa tudi boljše povezovanje učnih vsebin med predmeti.
8. Živo podeželje potrebuje tudi stanovanja, storitve in skupnost.
Na podeželju je veliko praznih ali premalo izkoriščenih kmetij in domačij. Hkrati mladi pogosto nimajo možnosti, da bi prišli do primernega bivališča, zemlje ali pogojev za življenje na podeželju. Potrebujemo nove modele medgeneracijskih domačij, aktiviranje praznih kmetij, vaške centre, coworking prostore, mobilne storitve in participativni proračun v občinah.
9. Podeželje se spreminja, zato mu morajo slediti tudi politike.
Podeželje danes ni več samo prostor klasičnega kmetijstva. Veliko ljudi je zaposlenih drugje, popoldne pa vrtičkajo, obdelujejo sadovnjake ali skrbijo za delno samooskrbo. Hkrati se zaradi stanovanjske krize na podeželje selijo tudi ljudje z drugačnimi pričakovanji. Zato ne morejo enaka pravila veljati za mesto, primestje, vas, kmetijo, domačijo in industrijsko cono.
10. Slovenija naj v evropsko obdobje vstopi s svojimi predlogi.
Slovenija ne bi smela samo čakati na končne usmeritve Evropske komisije. Skupaj z LAS-i, društvi, občinami, kmeti, razvojnimi agencijami, civilno družbo in strokovnjaki bi morali že zdaj pripraviti konkretne predloge ukrepov za naslednje evropsko finančno obdobje.
11. Več prostora za razpravo in glas ljudi s terena. Slovenski podeželski parlament je bil vsebinsko bogat in pomemben dogodek. Ob tem pa menimo, da bi bilo v prihodnje smiselno nameniti še več časa razpravi.
Prav v razpravi se pogosto soočijo različna mnenja, odprejo novi pogledi in oblikujejo konkretnejše rešitve. Več prostora za razpravo pomeni tudi več prostora za glas ljudi s terena.
V prihodnje bi bilo dobro še dodatno okrepiti prisotnost predstavnikov civilne družbe, civilnih iniciativ in lokalnih prebivalcev. Podeželski parlament naj ostane prostor, kjer se sliši tudi glas ljudstva — ljudi, ki na podeželju živijo, delajo, pridelujejo, skrbijo za zemljo in vsak dan nosijo posledice razvojnih odločitev.
Skupaj za živo podeželje
V Združenju Ekoci verjamemo, da mora Slovenija podeželje razumeti kot strateški prostor prihodnosti.
Če želimo živo podeželje, moramo povezati zemljo, semena, vodo, ljudi, domačije, znanje, lokalno predelavo, zadruge, javne zavode, turizem, storitve, mlade in starejše generacije.
Potrebujemo manj razdrobljenih ukrepov in več celostnega pogleda. Manj odločanja od zgoraj brez posluha za teren in več resničnega sodelovanja. Manj kratkoročnih rešitev in več dolgoročne odgovornosti.
Prehranska samooskrba, varovanje kmetijskih zemljišč, slovenska semena, sonaravno kmetijstvo, domačije, voda in močne lokalne skupnosti niso ločene teme. So deli iste zgodbe.
Zgodbe o tem, kakšno Slovenijo želimo zapustiti prihodnjim generacijam.
Ne pozabimo: skupaj smo vedno močnejši.
Združenje Ekoci – eko civilna iniciativa
www.ekoci.si
ekoci.si@gmail.com
Podrobnejši nabor predlogov, ki jih je Združenje Ekoci posredovalo Društvu za razvoj slovenskega podeželja po 6. Slovenskem podeželskem parlamentu, je priložen kot dopis spodaj.
