Arhivi Kategorije: Dobre prakse in koristni nasveti

Odgovorni smo za prihodnost svojih otrok

objava v časopisu Novi tednik, dne 30.4 2020, novinarka Saška T. Ocvirk

Izginjajoče sadno drevje brez podmladka, na pol izpraznjene vasice, kjer životarijo ostareli starši v prevelikih hišah, ogromna koruzna polja, dragi hlevi obdani z velikimi stroji in stotinami silažnih bal, zaprta živina. Kot pravi Irena Rotar, je to žalostna podoba slovenskega podeželja s koronavirusom ali brez.

Na drugi strani se ljudje cele dneve ubijajo na delovnih mestih, da lahko plačajo drago najemnino ali stanovanjski kredit, vrtec in obšolske dejavnosti, zaradi katerih otroke komaj kaj vidijo, ter avto in gorivo, ki ga zares potrebujejo le za prevoz na delo. Čeprav jim na koncu ne ostane nič časa in še manj denarja, so neskončno hvaležni, da službo sploh imajo. »Kam plovemo, kje smo zdaj in kaj smo se iz zgodovine naučili?« se ob tem nesmiselnem poganjanju hrčkovega kolesa sprašuje naša sogovornica.

V rajski deželi lačni?

Slovenija je rodovitna in vodnata dežela. Kmetije z intenzivno klasično pridelavo sicer dajejo večji hektarski donos, vendar ima tako kmetovanje daljnosežne ekološke posledice. Zbita in gola tla so izjemno občutljiva na erozijo humusne plasti zaradi vetra in pogostih nalivov ter dolgotrajno sušo na drugi strani. Borna so tudi z mikroorganizmi in deževniki. Industrializacija kmetijstva, politika subvencioniranja in vedno večji vpliv multinacionalk so kmete marsikje po svetu povsem stisnili v kot.

»Zaradi kreditov, odvisnosti od semen in kemičnih sredstev ter dragih strojev v Franciji vsak dan stori samomor en kmet. Tudi pri nas je kmetij vse manj,« razlaga Irena Rotar. »K sreči se na drugi strani povpraševanje po ekološki hrani povečuje in daje kmetom priložnost, da se lahko odločajo za trajnostne načine pridelave hrane.«

V Sloveniji imamo:

864 kvadratnih metrov kmetijskih površin na prebivalca

380 kvadratnih metrov trgovskih površin na tisoč prebivalcev

Več pridelka na majhnih površinah 

Ekoci – eko civilna iniciativa Slovenije  je na kmetijsko ministrstvo v zadnjih letih podalo celo vrsto predlogov za povečanje samooskrbe, za promocijo vrtičkarstva in za trajnostno kmetijstvo ter oživljanje podeželja. »Kar nekaj predlogov je ministrstvo tudi sprejelo in podprlo. Zelo smo se razveselili državne kampanje za promocijo vrtičkarstva, ki spodbuja ljudi k pridelavi hrane za samooskrbo.« Pod taktirko Sanje Lončar bodo Rotarjeva in številni drugi strokovnjaki v naslednjih dneh med bralcev pospremili novo knjig Samooskrba v praksi – manj površin več pridelka. »To bo gotovo izvrsten pripomoček, ki bo tudi tistim, ki se tega prvič lotevajo, na majhnih površinah pomagal veliko pridelati.«

V prihodnje bo veliko odvisno od tega, koliko bo pristojno ministrstvo pripravljeno podpreti nove in bolj raznolike dejavnosti na kmetijah. Mi pa moramo razmisliti, kaj lahko storimo sami. »Smo dovolj zreli in modri, premoremo dovolj strpnosti in empatije, da bi lahko morda živeli v isti hiši s starši? Če živimo v mestu ali bi lahko živeli tudi v  bivanjski skupnosti z ostalimi ljudmi, kjer bi si medsebojno pomagali in znižali življenjske stroške?  Si lahko najdemo službo, ki jo bomo lahko opravljali od doma? Bi lahko v večino časa praznih gasilskih in kulturnih domovih ustvarili manjša podjetniška središča oziroma podjetniške inkubatorje?  Bi centri za socialno delo lahko povezali na primer mamico samohranilko in starejšo gospo, ki živi sama v preveliki hiši, da bi si medsebojno pomagali?« Irena Rotar naniza le nekaj zanimivih vprašanj.

Po starem ali še bolj po starem?

Kot pravi Rotarjeva, bodo kmetje morali krmariti med zakonitostmi narave in zakonitostmi trga. »Na globalnem trgu lahko s cenami tekmujejo le konvencionalni kmetje z velikimi površinami in strojno obdelavo. Če se zdi, da smo v Sloveniji samooskrbni vsaj z govejim mesom, to v resnici ne drži. Brez uvoženih krmil bi bili primorani precej zmanjšati živinorejo. Najbolje bi jo bilo prilagoditi virom hrane, ki je pridelana pri nas. Pridelek koruze na primer je zaradi podnebnih sprememb in posledične suše vedno manjši.« Namesto koruze bi lahko k živinski krmi dodajali industrijsko konopljo. Ta ima izjemne rastne in uporabne lastnosti, a se na naših njivah še ni zares prijela. »Zelo verjetno se bodo kmetje, ki imajo z družinskimi kmetijami dolgoročne načrte preusmerili v trajnostno, ekološko, biodinamično ali permakulturno kmetijstvo. Pridelek bo količinsko nekoliko manjši, a bo na trgu dosegal višje cene.« Tovrstna pridelava je še posebej primerna za manjše kmetije, ki jih je v Sloveniji največ. »Za oskrbo štiričlanske družine bi pri pridelavi na permakulturni način zadoščal poldrugi hektar zemljišča. To sicer ni nič novega. Naši dedki in babice so bili že na manjši ohišnici večinoma samooskrbni.« Pri odločitvi za eno ali drugo usmeritev bo gotovo pomembna tudi evropska kmetijska politika. Že zdaj pa je jasno, da bo po odhodu Velike Britanije iz skupine sredstev zanjo manj.

Semena, zemlja in voda

Verjeli smo, da bo družbeni razvoj lakoto počasi izkoreninil. Projekcije žal kažejo, da tudi prehranska varnost razvitega sveta ni samoumevna. Rodovitna zemlja, semena in voda postajajo strateško vse bolj pomembne. Vsaj kar zadeva semena, se v Sloveniji obnašamo precej brezbrižno. »Zelo smo zaskrbljeni, ker smo v Sloveniji izgubili že 80 odstotkov avtohtonih semen, ki so našemu okolju najbolj prilagojena. Zdaj so prodali še Semenarno Ljubljana, vključno z največjim vrtom semenarskega centra na Ptuju, kjer so semena žlahtnili. Kupil jih je srbski lastnik, v Srbiji pa so gensko spremenjena semena že dovoljena. Le upamo lahko, da   se kaj takega nikoli ne bo zgodilo z vodnimi viri. Požari v Avstraliji so dosegli  tudi zaradi tega katastrofične razsežnosti tudi zaradi tega, ker so vodni vir tam marsikje privatizirani.«

Glede na podnebne spremembe se bomo morali prilagoditi tudi v pridelavi hrane v rastlinjakih. Ti so vse pogosteje tarča močnih viharjev in neurij. »Razmišljati moramo o tako imenovanih vkopanih rastlinjakih, ki za termoregulacijo izkoriščajo moč naravnih virov zemlje. Taki rastlinjaki so primerni predvsem za manjše hribovske kmetije, v njih pa lahko hrano pridelujemo celo leto. »Več o teh rastlinjakih je opisano v knjigi Sveža zelenjava z domačega vrta 365 dni na leto.. Vesela sem, da se to uveljavlja tudi na naših balkonih in terasah.« V prvih dneh maja bo izšel  priročnik tudi na to temo. V tujini se v mestih vse bolj uveljavlja tudi pridelava hrane z akvaponiko in hidroponiko

»Kaj pomeni odvisnost od tujega uvoza, se učimo ravno v času pandemije. Ker nimamo več lastne semenarne s somišljeniki gibanja  Oskrbimo Slovenijo –Štafeta semen, pozivam0 odločevalce, da poskrbijo, da  ptujski center semenarne v Ptuju postane del genske banke semen Slovenije in da se državne zaloge nemudoma dopolnijo s semeni. Glede na odvisnost od tujine smo tu najbolj ranljivi.«

Ko se koristi množijo in stroški delijo

Rotarjeva se skupaj s somišljeniki Ekoci sprašuje, če bo politika znala poskrbeti za uravnotežen regionalni razvoj ter vzdržno razmerje med ekologijo, etiko in ekonomijo. Pri tem je pomembno, da vsak posameznik ne samo preživi, ampak živi človeka vredno življenje. »Vsak od nas mora razmisliti, s kakšnimi viri razpolaga, s kom bi lahko sodeloval, si izmenjal hrano  ali dobrine, skupno uporabljal kmetijske stroje  ali avtomobile,  kje in kakšno hrano bo kupil, kje živel.  Vprašati se moramo, ali bomo otroke v glavnem prepuščali , da jih bodo vzgajali drugi , medtem ko bomo mi služili denar, bomo za starše skrbeli sami ali bodo živeli v stanovanjski skupnosti, se bomo kljub tehnologiji, ki omogoča delo na daljavo vsi tlačili v mestih, medtem ko bodo idilične vasi propadale in še mnogo drugega.« V eko civilni iniciativi Slovenije so prepričani, da lahko delež vrtičkarskih površin toliko povečamo, da bomo znatno okrepili samooskrbo. »Morda bomo nekoč sistem uspeli nadgraditi tudi na način, da bodo viške lahko tudi vrtičkarji prodali,« še dodaja  sogovornica. Na tem principu že zdaj delujejo Izmenjevalnice semen in dobrin ter Zelemenjave. Morda bomo naše gasilske domove kdaj res spremenili tudi v sobotne izmenjevalnice lokalne hrane. »Luštno bi znalo biti in vsako pozitivno dejanje šteje. Slovenci smo v zgodovini vedno našli način, kako preživeti in ne dvomim, da bo tako tudi v prihodnje.«

Mi ne protestiramo – mi testiramo!

Evropski parlament je v četrtek, 28. novembra 2019, razglasil podnebno krizo v EU; to so sicer že storile posamezne države članice. Resoluciji bi morali nato slediti tudi ustrezne zaveze politike in proračunska sredstva za ukrepanje (več o tem).

V petek pa so bila mnoga mesta ponovno preplavljena s podnebnimi protestniki.

Mi ne bomo šli na ulice. Smo pa Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano poslali predloge ukrepov, pri katerih lahko kot društva, organizacije in strokovnjaki pomagamo. Za hitrejše iskanje boljših zakonskih rešitev smo predlagali vrsto pilotnih projektov, ki bodo pokazali, da se da pridelovati in biti samooskrben tudi na veliko bolj trajnostne načine, kot jih poznamo sedaj. Namesto da protestiramo, vabimo, da skupaj testiramo nove možnosti.

Predloge smo pod okriljem EKOCI civilne iniciative skupaj pripravili: ddr Ana Vovk Korže, Meta Vrhunc, Sanja Lončar, Irena Rotar, mag. Nataša Ferant in Tatjana Buzeti.

Prelistajte tudi novi priročnik Samooskrba v praksi – več pridelka, manj površine.

Več info na: https://www.zazdravje.net/zdrava-hrana/mi-ne-protestiramo-mi-testiramo/

MANJ ODPADKOV s HIŠNImi LJUBLJENČKI: “ZERO WASTE KOKOŠKE”

Na kaj ste najprej pomislili ob napisanem naslovu? Morda na sviloprejke, svilo, svilene nogavice, svilene obleke, svilno pot, Kitajsko, Marca Pola…? No, vse to in še kaj se je »zabliskalo« v mojih mislih ob izrazu svilenke. Zato sem bila toliko bolj presenečena že naslednji trenutek, ko sem prebrala, da se pod tem izrazom skrivajo kokoši (a so tudi moje prve asociacije kmalu dobile smisel, o čemer boste brali v nadaljevanju).

Kot je v zadnjem času večkrat na družbenem omrežju objavila Irena Rotar (neutrudna aktivistka in gonilna sila Ekoci – Eko civilne iniciative Slovenije), so svilenke najlepše kokoši (na svetu op. a.). Ireni je glede tega zagotovo verjeti, saj so različne »pernate pomočnice« (račke, goske, indijske tekačice, več pasem kokoši) v njenem kokošnjaku že vrsto let. Prav posebno mesto med temi pa imajo japonske svilnate kokoši – petelinčka Silver in Čopko ter več kokošk Čopk.

Več info na : https://www.zazdravje.net/samooskrba/zero-waste-svilenke-kokosje-domace-ljubljenke/.

Vrtičkarstvo v vsak dom

Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano spodbuja prebivalce Slovenije, ki imajo možnost za obdelavo vrtov, gredic in njiv, naj to v čim večji možni meri izkoristijo.

Obdelovanje gredic, vrtov in drugih primernih površin, omogoča preskrbo z nekaj domače zelenjave, začimb in dišavnic. Za setev ali sajenje uporabite zdravo in kakovostno semena ter zdrave sadike. Med rastjo bodite pozorni na rastlinske bolezni in škodljivce. Odstranjujte obolele rastline. Delujte naravi prijazno, z uporabo čim manj kemičnih sredstev. Spremljajte napovedi opazovalno napovedovalne službe (prognostična obvestila).

Preberite celotno spodbudo Ministrstva, ki vključuje tudi povezavo na naš portal: https://www.gov.si/novice/2020-04-01-pomlad-je-cas-za-vrtickanje-in-samooskrbo/.

Foto: Anton Kolar, slika vzeta iz spletne objave MKGP.

Hren – slovenski ingver

Hren ni le začimba le za velikonočne pojedine. V teh dneh je tudi dragoceno krepčilo za naša pljuča. Obstajajo celo registrirana zdravila na bazi snovi iz hrena. V številnih državah ga uporabljajo tudi kot dragocen naravni antibiotik in protirakavo živilo. Več o njegovih zdravilnih močeh preberite v knjigi Ščepec védenja.

“Zdaj, ko načrtujete samooskrbo, pa zagotovo ne pozabite na hren, saj je hren naš slovenski ingver,” piše Irena Rotar. Več info na: https://www.zazdravje.net/samooskrba/zelenjava/hren-je-slovenski-ingver/.

Foto: Veseljak.si.

Ko nas zadane nesreča, pogum ne zadošča. Reši nas lahko le znanje.

ALI BI NAMESTO NABORNIŠTVA RAJŠI OKREPILI NNNP? Je čas, da znova obudimo akcijo iz socialističnih časov NNNP, ki nas je združevala in veliko naučila, čeprav smo se včasih iz nje tudi norčevali? Ekoci – predlog za drugačno vojsko: Kaj pa, če bi imeli mladi do 30. leta obveznost usposabljanja za teritorialno obrambo pred sodobnimi katastrofami? Fantje bi imeli usposabljanje šest mesecev v petih letih, vendar tri mesece v enem kosu v vojašnici, druge tri mesece pa razpršeno v okviru delovanja civilne zaščite in gasilcev, dekleta pa samo tri mesece. V (samo)obrambni sistem bi bili vključeni do 65. leta starosti. Zadnje čase nam je jasno, da se ni treba na smrt bati atomskega orožja, skrbno varovanega v arzenalih velesil, ampak maščevalne narave – v zelo kratkem času nas lahko pošljejo na oni svet potresi in vulkanski izbruhi, vreme in kužne bolezni. Žled, ki je pred leti ohromil del Slovenije, nam je jasno pokazal, kako zelo smo nemočni brez elektrike in kako neizmerno smo odvisni od dobre organizacije, znanja in solidarnosti.

Ekoci – predlog za drugačno vojsko: Gasilska zveza Slovenije

Najbolj pri roki je naše najbolj množično  in tudi zelo ugledno gibanje –slovenski gasilci. Ekoci (civilna iniciativa za trajnostno prihodnost Slovenije) ima veliko predlogov, kako preurediti izobraževanje mladih za katastrofične razmere, začeli pa bi (recimo) z ekološkimi tržnicami v gasilskih domovih, kjer bi si ljudje izmenjavali pridelano hrano, kar je zelo pomembno za obdobja, ko bi bili brez odprtih trgovin   brez odprtih trgovin in za povrh še v karanteni(kar se mnogim v bližnji Italiji že dogaja). Tako bi se ljudje spoznali, sodelovali in družili, kar je tudi brez katastrof zelo pomembno.

Velja prebrati celoten članek objavljen v Reviji Zarja Jana “Ko nas zadane nesreča, pogum ne zadošča”: https://revijazarja.si/clanek/zgodbe/5e5c01e8a4d94/ko-nas-zadene-nesreca-pogum-ne-zadosca?fbclid=IwAR1qFs4xsYQnyDDgexbenwbBJ009DDnC0VaKpxKwtzrMBseZvQL725YNTqI

Foto: Revija Zarja Jana.

Kje je slovenski krompir?

Starih sort krompirja v Sloveniji skorajda ni več. Irena Rotar, Ekoci Ekološka civilna iniciativa Slovenija opozarja, da pri nas večinoma uvažamo tuje hibridne sorte krompirja. »Kupujejo pa jih vrtičkarji in kmetje, ki večinoma gledajo samo na velik donos, manj pa na trajnostni način pridelave hrane. Starih sort krompirja v Sloveniji skorajda ni več, razen v kakšnih izmenjevalnicah semen.« Kot svetlo točko in žarek upanja Irena omeni gensko banko KIS Slovenija, kjer so razvili naslednike starih sort krompirja, prilagojene našemu okolju. »Poimenovali so jih po imenih slovenskih rek, tako kot dozorevajo po letnih časih: KIS Sora, KIS Savinja, KIS Kokra, KIS Vipava …« Skrbi jo, ker nekatere zadruge in trgovci raje prodajajo semena tujih ponudnikov, zraven pa še gnojila in pesticide, kar posredno pomeni večji hektarski donos, a povzroča pridelovalcem vedno nove stroške za pridelavo in vsakoletno kupovanje novih semen. »Posredno to pomeni odvisnost od tujih semen in odvisnost naše prehranske varnosti od tujih korporacij,« omeni. A če se boste malce potrudili, se lahko dokopljete do slovenskega krompirja. Prodajajo ga v Poskusnem centru za krompir, ki v okviru Kmetijskega inštituta Slovenije deluje v Mostah pri Komendi. Tam so nam povedali, da njihove slovenske sorte KIS prodajajo tudi po večini kmetijskih trgovin v Sloveniji, vključno s trgovinami Kalia. Krompir kifeljčar oziroma kresnik je zadnja leta bilo mogoče kupiti tudi v trgovinah Spar pod njihovo znamko Kot nekoč. Za Spar omenjeni krompir in nekatere druge avtohtone sorte hrane pridelujejo slovenski kmetje, usmerjeni v naravi prijazno pridelavo zelenjave. Nekaj starih sort semen, cepičev starih sort in veliko znanja pa bo na voljo tudi v izmenjevalnici semen, dobrin in znanja, ki bo v okviru gibanja Oskrbimo Slovenijo, štafeta semen od 13. do 15. marca 2020 potekala na sejmu Altermed v Celju.

Velja Prebrati članek objavljen v  reviji Zarja Jana z naslovom “Kje je slovenski krompir?”. Povezava na članek: https://revijazarja.si/clanek/nasveti/5e5d73dbaad3e/kje-je-slovenski-krompir?fbclid=IwAR057xvA-KQfoZuV3ZSJ3qs5SDaclE4qzrtLKngNyUxVlf3OtpnGCZjgRR0.

Foto: SHUTTERSTOCK. MATEJA J. POTOČNIK (objavljena v članku revije Zarja Jana).

Če zapremo meje, ne preživimo.

Kaj pa bomo jutri jedli, če bi bile zaradi podnebnih ujm ali drugih težav dalj časa zaprte meje, uvoz pa onemogočen? Medtem pa trgovski centri rastejo, kmetije pa propadajo. Ali veste, da imamo v Sloveniji največ trgovskih površin kar 0,5 m2 na prebivalca in najmanj kmetijskih obdelovalnih površin na prebivalca, le 864 m2?

V članku “Če zapremo meje, ne preživimo,” objavljenega v reviji Zarja Jana marca 2020, je Irena Rotar iz Ekocija dejala: “Na teh mestih nikoli več ne bo rasla hrana. Če pride do osamitve ali večje naravne nesreče, bomo Slovenci v nekaj dneh lačni, kljub temu, da imamo največ trgovskih površin na prebivalca. Zaradi napačne kmetijske politike subvencij celo veliko kmetij ni samooskrbnih, v najteže pa se zna v prihodnosti goditi prebivalcem mest. Večina hrane in dobrin je uvožena. Z nakupi v tujih verigah podpiramo tuje pridelovalce in tuja delovna mesta, slabimo pa domače gospodarstvo, javne finance, medtem ko gredo dobički čez noč v tujino, kamor potuje tudi mnogo mladih s trebuhom za kruhom. Le kako lahko potem sploh pričakujemo blagostanje in delovna mesta?! Pa ne gre samo za hrano, kupujemo stvari, ki jih sploh ne potrebujemo, ter tako podpiramo svetovne korporacije in moderno suženjstvo.
Z nakupi posredno pripomoremo k onesnaževanju planeta. Kjer so nekdaj pred mestnimi vrati pridelovale hrano kmetijske zadruge, se zdaj bohotijo tuji trgovski centri. Tam nikoli več ne bo rasla hrana, tuji trgovci pa so zraven trgovskega kompleksa kupili tudi slovensko zemljo. Koliko je sploh še imamo? In vendar je slovenski rod vedno znal preživeti. Čedalje več je vrtičkarjev, pridelovanja hrane na balkonih in zelenicah se lotevajo tudi mladi, ki želijo sebi in svojim otrokom le najboljše. Izmenjevalnice semen, znanja in dobrin se pojavlja v najrazličnejših oblikah. Vse več ljudi spoznava, da ni vedno treba na novo kupiti, kaj se da tudi popraviti. Kadar pa se odločim za nakup, kupujmo kakovostno.
Razsvetljeni ljudje vedo, da kapitalizem izumira in da če bomo hoteli še naprej živeti, moramo poskrbeti najprej zase, za lokalno skupnost in državo. Nihče ne more živeti sam, zato bi bilo prav, da bi v okviru Civilne zaščite Slovenije in prostovoljnih gasilskih društev začeli razmišljati o tem, da bi bila vsako soboto v več kot 1400 gasilskih domovih po Sloveniji lokalna tržnica. Ljudje bi tako točno vedeli, kje se oskrbeti, če pride do nepredvidenih dogodkov. Za prihodnost se moramo pripravljati v sedanjosti.«

Velja prebrati celoten članek objavljen v reviji Zarja Jana.

Foto: Shutterstock (objavljen v reviji Zarja Jana)

Povezava na članek: https://revijazarja.si/clanek/zgodbe/5e5c01e8a4d94/ko-nas-zadene-nesreca-pogum-ne-zadosca?fbclid=IwAR0YI1WvqRWhvPoht9NGb4vkT9A2s8L6lO__mZ9wVBGFGl7ofgxNO97pCPg.