Arhivi Kategorije: Mediji o nas

APEL: slovenska semena

Spoštovani,

sporočamo, da se prizadevanja iz strani somišljenikov Ekoci s somišljeniki in  napredno  zainteresirano javnost in naprednimi mediji  za ohranitev slovenskih semen nadaljujejo

Verjamemo, da skupaj lahko najdemo pot, da ohranimo slovenska  semena, državni zaklad, naravno in kulturno dediščino v slovenskih rokah, posrbimo za zdravo pridelavo hrane, ki izhajajo iz semen prilagojenih našemu okolju, poskrbimo za biotsko pestrost in uresničevanje trajnostne politike tudi na ravni EU. 

S  prodajo Semenarskega centra Ptuj tujemu kupcu  se možnosti za žlahtnjenje slovenskih semen namreč zmanjšujejo, odločevalci pa še niso poskrbeli, da bi ta del Semenarne ostal v državnih rokah.

Pošiljamo podatke: 

  • Zanimivo je, da je oddaja Točka Preloma SLOVENSKA SEMENA z dne 1.4.2021  z voditeljico Janjo Koren na povezavi: Slovenska semena (rtvslo.si), dosegel tako velik odziv. Iz oddaje: “Semenarna Ljubljana je že eno leto v lasti srbskega kupca, usoda semenarskega centra na Ptuju pa še vedno ni znana. Kdaj ga bo SDH prenesel na državo?  Na Ekoci iz vseh strani po predvajani oddaji letijo vprašanja kaj sedaj narediti, da ohranimo slovenska semena. Odgovora žal  nimamo, apeliramo pa na odločevalce, da naredijo vse, da ohranimo vsaj teh 20% slovenskih semen, ki so prilagojena našemu okolju, ki jih še nismo izgubili.
  • Iz Vlade RS je dne 6.4.2021 na poslansko vprašanje o usodi Semenarskega  centra Ptuj dobil Dejan Židan  odgovor, in ga objavil na spletu in je v priponki. Ali je iz odgovora možno sklepati, da je upravičena bojazen Ekocija in naprednih ljudi, ki jim mar za slovenska  semena, da bo njihova usoda dolgoročna izgubljena?
  • V oddaji Intervju na Radio Prvi v oddaji Intervju dne 24. 3. 2021 z voditeljico Jernejka Drolec je bil predstavljen tudi pomen avtohtonih semen in bojazen, da bi izgubili – Ptujski semenarski center in zakaj je to pomembno. Posnetek oddaje najdete na tej povezavi: Irena Rotar – Radio Prvi (rtvslo.si).
  • Pred tem pa je že bil objavljen članek o Ptujskem semenarskem centru v Delu: 12.3.2021 Igranje z usodo semenarskega centra Ptuj na povezavi : Igranje z usodo semenarskega centra – Delo, novinarka Maja Prijatelj. Članek si lahko preberete tukaj:

in na portalu 24 ur: Bodo slovenske sorte semen izumrle? – Svet24.si  novinarka Lara Jelen.

Glede na to, da gre za ohranjanje naravne in kulturne dediščine, za ohranjanje biotske pestrosti naše čudovite dežele za prehransko varnost in dediščino, ki smo jo dožni zapustiti prihodnjim rodovom, naprošamo vse, ki znajo in zmorejo, da si vsak na svoj način prizadevate za ohranjanje slovenskih sort semen.

Z oživitvijo semenarstva je čudovita priložnost za male kmetije, za razvoj edinstvene  priložnosti nove panoge  OD SEMENA DO KROŽNIKA in uresničevanje ciljev EU politike, da je v prihajajočem obdobju vsaj četrtina hrane pridelana na ekološki način –poudarek na zdravi sonaravni pridelavi kar najbolj omogočajo zdrava semena  prilagojena našemu okolju. Iz domačih semen so znali preživeti predniki na tem našem čudovitem koščku zemlje, naši Sloveniji, ali se bomo znali preživeti tudi mi?

Prosimo, da razmislite kako lahko pomagate vi.

Zahvaljujemo se vsem, ki si že sedaj in si boste v prihodnje prizadevali za ohranitev slovenskih semen. Brez semen ni hrane in ni prehranske varnosti.

Dobrodošli v soustvarjanju trajnostne  prihodnosti.

 S spoštovanjem.

 Za somišljenike Ekoci, Irena Rotar 

Državi brez lastnih semen se slabo piše

Iz članka revija Zarja Jana

Irena Rotar, Ekoci – eko civilna iniciativa Slovenije: »S somišljeniki si že od leta 2009 prizadevamo za ohranjanje avtohtonih, domačih in tradicionalnih sort semen. Brez kakovostnih semen ni hrane, ni samooskrbe, brez prehranske varnosti pa ni suverenosti in genske pestrosti. Pri uresničevanju vizije trajnostnega razvoja je to še kako pomembno, saj so domača semena prilagojena lokalnemu okolju in zrastejo večinoma brez kemije. Izgubili smo že 80 odstotkov avtohtonih semen, želimo, da se ohrani vsaj tistih 20 odstotkov, kar pa bo brez žlahtnjenja v domači državi in vzpodbudnega razvoja semenarstva težko. Semena so del kulturne dediščine. Imeti lastna avtohtona semena je pravo narodno bogastvo, ki zaznamuje tudi identiteto naroda. Odvisnost kmetijstva le od tujih semen, kar obvladuje le peščica mogočnih korporacij (BASF, Bayer, DuPont, Monsanto, Syngenta …), povečuje vhodne stroške kmetovanja in negativno vpliva na trajnostno rabo virov. To zagotovo ni v ponos Sloveniji, ki si prizadeva veljati za zeleno državo.« Irena Rotar pove, da so bili člani Ekoci aktivni že pri prvem poskusu prodaje Semenarne Ljubljana. Takrat so s somišljeniki ustanovili Gibanje Semenarna Ljubljana – odkupimo jo. »Takratni minister za kmetijstvo Dejan Židan in ZZS so stopili skupaj in zadržali Semenarno v slovenskih rokah.« Kljub vsem naporom pa so Semenarno lani vseeno prodali. Spet so šli v akcijo, tokrat vsaj za ohranitev Selekcijsko-poskusnega centra Ptuj. »Minister dr. Jože Podgoršek nam je na ponovno prošnjo, da bi Semenarski center Ptuj pristal v lasti slovenske genske banke, odgovoril, da je zadeva v celoti v domeni SDH, ki izvaja postopke za prenos na Republiko Slovenijo, skladno s sklepom vlade.« Mimogrede, Rotarjeva se za semena bojuje že več kot devet let, ko je s somišljeniki ustanovila gibanje Oskrbimo Slovenijo – štafeta semen.

Povezava do članka na spletni strani revije Zarja Jana: https://revijazarja.si/clanek/odklenjeno/60340e54b179b/bodo-slovenske-sorte-semen-izumrle?fbclid=IwAR1hGxUPmBCot0ugVVl8YlMRvLJRcdtaoeifQxQmB1JoRMq3UoVOOIOZ8kA.

PDF članka:

Igranje z usodo Selekcijsko- poskusnega centra (SPC) Ptuj

V združenju Ekoci zaskrbljeno opazujemo aktivnosti vlade in njenih inštitucij, ki še vedno ni uredila lastništva in normalnega delovanja te izjemno pomembne inštitucije, ki nam zagotavlja lastno samooskrbo z dragulji narave, semeni. “Najpomembnejša naloga ptujskega centra je opravljanje vzdrževalne selekcije za 83 sort vrtnin in poljščin, od teh je 59 sort lokalnih in šest ohranjevalnih, ki so širšega javnega pomena za Slovenijo,” je 12.3.2021 v častniku Delo zapisala novinarka Maja Prijatelj Videmšek.

Povezava na članek: https://www.delo.si/novice/okolje/igranje-z-usodo-semenarskega-centra/.

PDF članka:

FOTO: Leon Vidic/Delo

Klepet ob kavi: Pet rešitev za prihodnost

V oddaji Klepet ob kavi na TV 3 smo z voditeljico oddaje osvetlili Pet rešitev za prihodnost:

  • skrb za okolje,
  • bioplastika LIFEBiothop,
  • samooskrba,
  • sobivanje,
  • aktivacija posameznika in družbe.

Vodja projekta sta dr. Barbara Čeh in Irena Rotar, EKOCI. Posnetek oddaje je dostopen na povezavi https://www.youtube.com/watch?v=kq2rF0SV2SI.

Vabljeni pa tudi k poslušanju intervijuja z ga. Lucijo Luskar iz IHPS Žalec za Radio Prlek. Dostop do intervjuja najdete na povezavi: https://www.facebook.com/watch/?v=749918619208552.

Ekosistemske rešitve v projektu “Eko male kmetije”

V okviru prenosa znanj so bile na Pomurskem sejmu v predavalnici ob Poligonu zeleni dragulji narave na sejmu predstavljene tudi Ekosistemske rešitve. Tam je bil tudi Radio Prlek, ki je s predavateljico drr. Ano Vovk Korže po predavanju posnel zanimiv intervju.

V Sloveniji od novembra 2019 poteka pilotni projekt EKOMALE. Z njim želijo uvajati nove tehnološke postopke gospodarjenja na kmetiji v sožitju z naravo, geografsko lego kmetije, z viri in znanji, ki jih že imajo na kmetiji ter te nadgraditi z novimi tehnološkimi znanji in inovativnimi pristopi. V okviru projekta potekajo tudi predavanja, na enem izmed njih so spregovorili o ‘Ekosistemskih rešitvah v času podnebnih sprememb pri celoviti samooskrbi na manjših kmetijah’.

Več v zvočnem prispevku ter na spletni podstrani Inštituta za hmeljarstvo in pivovarstvo Slovenije:  http://www.ihps.si/pilotni-projekt-ekomale/.

Prisluhnite intervjuju na radio Prlek na povezavi: https://www.facebook.com/RadioPrlek/videos/325363588688544/

Odgovorni smo za prihodnost svojih otrok

objava v časopisu Novi tednik, dne 30.4 2020, novinarka Saška T. Ocvirk

Izginjajoče sadno drevje brez podmladka, na pol izpraznjene vasice, kjer životarijo ostareli starši v prevelikih hišah, ogromna koruzna polja, dragi hlevi obdani z velikimi stroji in stotinami silažnih bal, zaprta živina. Kot pravi Irena Rotar, je to žalostna podoba slovenskega podeželja s koronavirusom ali brez.

Na drugi strani se ljudje cele dneve ubijajo na delovnih mestih, da lahko plačajo drago najemnino ali stanovanjski kredit, vrtec in obšolske dejavnosti, zaradi katerih otroke komaj kaj vidijo, ter avto in gorivo, ki ga zares potrebujejo le za prevoz na delo. Čeprav jim na koncu ne ostane nič časa in še manj denarja, so neskončno hvaležni, da službo sploh imajo. »Kam plovemo, kje smo zdaj in kaj smo se iz zgodovine naučili?« se ob tem nesmiselnem poganjanju hrčkovega kolesa sprašuje naša sogovornica.

V rajski deželi lačni?

Slovenija je rodovitna in vodnata dežela. Kmetije z intenzivno klasično pridelavo sicer dajejo večji hektarski donos, vendar ima tako kmetovanje daljnosežne ekološke posledice. Zbita in gola tla so izjemno občutljiva na erozijo humusne plasti zaradi vetra in pogostih nalivov ter dolgotrajno sušo na drugi strani. Borna so tudi z mikroorganizmi in deževniki. Industrializacija kmetijstva, politika subvencioniranja in vedno večji vpliv multinacionalk so kmete marsikje po svetu povsem stisnili v kot.

»Zaradi kreditov, odvisnosti od semen in kemičnih sredstev ter dragih strojev v Franciji vsak dan stori samomor en kmet. Tudi pri nas je kmetij vse manj,« razlaga Irena Rotar. »K sreči se na drugi strani povpraševanje po ekološki hrani povečuje in daje kmetom priložnost, da se lahko odločajo za trajnostne načine pridelave hrane.«

V Sloveniji imamo:

864 kvadratnih metrov kmetijskih površin na prebivalca

380 kvadratnih metrov trgovskih površin na tisoč prebivalcev

Več pridelka na majhnih površinah 

Ekoci – eko civilna iniciativa Slovenije  je na kmetijsko ministrstvo v zadnjih letih podalo celo vrsto predlogov za povečanje samooskrbe, za promocijo vrtičkarstva in za trajnostno kmetijstvo ter oživljanje podeželja. »Kar nekaj predlogov je ministrstvo tudi sprejelo in podprlo. Zelo smo se razveselili državne kampanje za promocijo vrtičkarstva, ki spodbuja ljudi k pridelavi hrane za samooskrbo.« Pod taktirko Sanje Lončar bodo Rotarjeva in številni drugi strokovnjaki v naslednjih dneh med bralcev pospremili novo knjig Samooskrba v praksi – manj površin več pridelka. »To bo gotovo izvrsten pripomoček, ki bo tudi tistim, ki se tega prvič lotevajo, na majhnih površinah pomagal veliko pridelati.«

V prihodnje bo veliko odvisno od tega, koliko bo pristojno ministrstvo pripravljeno podpreti nove in bolj raznolike dejavnosti na kmetijah. Mi pa moramo razmisliti, kaj lahko storimo sami. »Smo dovolj zreli in modri, premoremo dovolj strpnosti in empatije, da bi lahko morda živeli v isti hiši s starši? Če živimo v mestu ali bi lahko živeli tudi v  bivanjski skupnosti z ostalimi ljudmi, kjer bi si medsebojno pomagali in znižali življenjske stroške?  Si lahko najdemo službo, ki jo bomo lahko opravljali od doma? Bi lahko v večino časa praznih gasilskih in kulturnih domovih ustvarili manjša podjetniška središča oziroma podjetniške inkubatorje?  Bi centri za socialno delo lahko povezali na primer mamico samohranilko in starejšo gospo, ki živi sama v preveliki hiši, da bi si medsebojno pomagali?« Irena Rotar naniza le nekaj zanimivih vprašanj.

Po starem ali še bolj po starem?

Kot pravi Rotarjeva, bodo kmetje morali krmariti med zakonitostmi narave in zakonitostmi trga. »Na globalnem trgu lahko s cenami tekmujejo le konvencionalni kmetje z velikimi površinami in strojno obdelavo. Če se zdi, da smo v Sloveniji samooskrbni vsaj z govejim mesom, to v resnici ne drži. Brez uvoženih krmil bi bili primorani precej zmanjšati živinorejo. Najbolje bi jo bilo prilagoditi virom hrane, ki je pridelana pri nas. Pridelek koruze na primer je zaradi podnebnih sprememb in posledične suše vedno manjši.« Namesto koruze bi lahko k živinski krmi dodajali industrijsko konopljo. Ta ima izjemne rastne in uporabne lastnosti, a se na naših njivah še ni zares prijela. »Zelo verjetno se bodo kmetje, ki imajo z družinskimi kmetijami dolgoročne načrte preusmerili v trajnostno, ekološko, biodinamično ali permakulturno kmetijstvo. Pridelek bo količinsko nekoliko manjši, a bo na trgu dosegal višje cene.« Tovrstna pridelava je še posebej primerna za manjše kmetije, ki jih je v Sloveniji največ. »Za oskrbo štiričlanske družine bi pri pridelavi na permakulturni način zadoščal poldrugi hektar zemljišča. To sicer ni nič novega. Naši dedki in babice so bili že na manjši ohišnici večinoma samooskrbni.« Pri odločitvi za eno ali drugo usmeritev bo gotovo pomembna tudi evropska kmetijska politika. Že zdaj pa je jasno, da bo po odhodu Velike Britanije iz skupine sredstev zanjo manj.

Semena, zemlja in voda

Verjeli smo, da bo družbeni razvoj lakoto počasi izkoreninil. Projekcije žal kažejo, da tudi prehranska varnost razvitega sveta ni samoumevna. Rodovitna zemlja, semena in voda postajajo strateško vse bolj pomembne. Vsaj kar zadeva semena, se v Sloveniji obnašamo precej brezbrižno. »Zelo smo zaskrbljeni, ker smo v Sloveniji izgubili že 80 odstotkov avtohtonih semen, ki so našemu okolju najbolj prilagojena. Zdaj so prodali še Semenarno Ljubljana, vključno z največjim vrtom semenarskega centra na Ptuju, kjer so semena žlahtnili. Kupil jih je srbski lastnik, v Srbiji pa so gensko spremenjena semena že dovoljena. Le upamo lahko, da   se kaj takega nikoli ne bo zgodilo z vodnimi viri. Požari v Avstraliji so dosegli  tudi zaradi tega katastrofične razsežnosti tudi zaradi tega, ker so vodni vir tam marsikje privatizirani.«

Glede na podnebne spremembe se bomo morali prilagoditi tudi v pridelavi hrane v rastlinjakih. Ti so vse pogosteje tarča močnih viharjev in neurij. »Razmišljati moramo o tako imenovanih vkopanih rastlinjakih, ki za termoregulacijo izkoriščajo moč naravnih virov zemlje. Taki rastlinjaki so primerni predvsem za manjše hribovske kmetije, v njih pa lahko hrano pridelujemo celo leto. »Več o teh rastlinjakih je opisano v knjigi Sveža zelenjava z domačega vrta 365 dni na leto.. Vesela sem, da se to uveljavlja tudi na naših balkonih in terasah.« V prvih dneh maja bo izšel  priročnik tudi na to temo. V tujini se v mestih vse bolj uveljavlja tudi pridelava hrane z akvaponiko in hidroponiko

»Kaj pomeni odvisnost od tujega uvoza, se učimo ravno v času pandemije. Ker nimamo več lastne semenarne s somišljeniki gibanja  Oskrbimo Slovenijo –Štafeta semen, pozivam0 odločevalce, da poskrbijo, da  ptujski center semenarne v Ptuju postane del genske banke semen Slovenije in da se državne zaloge nemudoma dopolnijo s semeni. Glede na odvisnost od tujine smo tu najbolj ranljivi.«

Ko se koristi množijo in stroški delijo

Rotarjeva se skupaj s somišljeniki Ekoci sprašuje, če bo politika znala poskrbeti za uravnotežen regionalni razvoj ter vzdržno razmerje med ekologijo, etiko in ekonomijo. Pri tem je pomembno, da vsak posameznik ne samo preživi, ampak živi človeka vredno življenje. »Vsak od nas mora razmisliti, s kakšnimi viri razpolaga, s kom bi lahko sodeloval, si izmenjal hrano  ali dobrine, skupno uporabljal kmetijske stroje  ali avtomobile,  kje in kakšno hrano bo kupil, kje živel.  Vprašati se moramo, ali bomo otroke v glavnem prepuščali , da jih bodo vzgajali drugi , medtem ko bomo mi služili denar, bomo za starše skrbeli sami ali bodo živeli v stanovanjski skupnosti, se bomo kljub tehnologiji, ki omogoča delo na daljavo vsi tlačili v mestih, medtem ko bodo idilične vasi propadale in še mnogo drugega.« V eko civilni iniciativi Slovenije so prepričani, da lahko delež vrtičkarskih površin toliko povečamo, da bomo znatno okrepili samooskrbo. »Morda bomo nekoč sistem uspeli nadgraditi tudi na način, da bodo viške lahko tudi vrtičkarji prodali,« še dodaja  sogovornica. Na tem principu že zdaj delujejo Izmenjevalnice semen in dobrin ter Zelemenjave. Morda bomo naše gasilske domove kdaj res spremenili tudi v sobotne izmenjevalnice lokalne hrane. »Luštno bi znalo biti in vsako pozitivno dejanje šteje. Slovenci smo v zgodovini vedno našli način, kako preživeti in ne dvomim, da bo tako tudi v prihodnje.«

Domača semena in košček zemlje bosta pravi zaklad

Samooskrba s kakovostno, lokalno pridelano in varno hrano državi omogoča suverenost ter neodvisnost od uvoza hrane.

Članek Irene Rotar, ustanoviteljice Ekoci – eko civilne iniciative Slovenije je bil objavljen v časopisu Utrip v marcu 2020, nastal pa je en mesec pred razglasitvijo pandemije COVID 19.

Več info na: https://www.zkst-zalec.si/upload/Post/2852/attachments/Utrip.marec2020.stran28.pdf.

Ko nas zadane nesreča, pogum ne zadošča. Reši nas lahko le znanje.

ALI BI NAMESTO NABORNIŠTVA RAJŠI OKREPILI NNNP? Je čas, da znova obudimo akcijo iz socialističnih časov NNNP, ki nas je združevala in veliko naučila, čeprav smo se včasih iz nje tudi norčevali? Ekoci – predlog za drugačno vojsko: Kaj pa, če bi imeli mladi do 30. leta obveznost usposabljanja za teritorialno obrambo pred sodobnimi katastrofami? Fantje bi imeli usposabljanje šest mesecev v petih letih, vendar tri mesece v enem kosu v vojašnici, druge tri mesece pa razpršeno v okviru delovanja civilne zaščite in gasilcev, dekleta pa samo tri mesece. V (samo)obrambni sistem bi bili vključeni do 65. leta starosti. Zadnje čase nam je jasno, da se ni treba na smrt bati atomskega orožja, skrbno varovanega v arzenalih velesil, ampak maščevalne narave – v zelo kratkem času nas lahko pošljejo na oni svet potresi in vulkanski izbruhi, vreme in kužne bolezni. Žled, ki je pred leti ohromil del Slovenije, nam je jasno pokazal, kako zelo smo nemočni brez elektrike in kako neizmerno smo odvisni od dobre organizacije, znanja in solidarnosti.

Ekoci – predlog za drugačno vojsko: Gasilska zveza Slovenije

Najbolj pri roki je naše najbolj množično  in tudi zelo ugledno gibanje –slovenski gasilci. Ekoci (civilna iniciativa za trajnostno prihodnost Slovenije) ima veliko predlogov, kako preurediti izobraževanje mladih za katastrofične razmere, začeli pa bi (recimo) z ekološkimi tržnicami v gasilskih domovih, kjer bi si ljudje izmenjavali pridelano hrano, kar je zelo pomembno za obdobja, ko bi bili brez odprtih trgovin   brez odprtih trgovin in za povrh še v karanteni(kar se mnogim v bližnji Italiji že dogaja). Tako bi se ljudje spoznali, sodelovali in družili, kar je tudi brez katastrof zelo pomembno.

Velja prebrati celoten članek objavljen v Reviji Zarja Jana “Ko nas zadane nesreča, pogum ne zadošča”: https://revijazarja.si/clanek/zgodbe/5e5c01e8a4d94/ko-nas-zadene-nesreca-pogum-ne-zadosca?fbclid=IwAR1qFs4xsYQnyDDgexbenwbBJ009DDnC0VaKpxKwtzrMBseZvQL725YNTqI

Foto: Revija Zarja Jana.

Če zapremo meje, ne preživimo.

Kaj pa bomo jutri jedli, če bi bile zaradi podnebnih ujm ali drugih težav dalj časa zaprte meje, uvoz pa onemogočen? Medtem pa trgovski centri rastejo, kmetije pa propadajo. Ali veste, da imamo v Sloveniji največ trgovskih površin kar 0,5 m2 na prebivalca in najmanj kmetijskih obdelovalnih površin na prebivalca, le 864 m2?

V članku “Če zapremo meje, ne preživimo,” objavljenega v reviji Zarja Jana marca 2020, je Irena Rotar iz Ekocija dejala: “Na teh mestih nikoli več ne bo rasla hrana. Če pride do osamitve ali večje naravne nesreče, bomo Slovenci v nekaj dneh lačni, kljub temu, da imamo največ trgovskih površin na prebivalca. Zaradi napačne kmetijske politike subvencij celo veliko kmetij ni samooskrbnih, v najteže pa se zna v prihodnosti goditi prebivalcem mest. Večina hrane in dobrin je uvožena. Z nakupi v tujih verigah podpiramo tuje pridelovalce in tuja delovna mesta, slabimo pa domače gospodarstvo, javne finance, medtem ko gredo dobički čez noč v tujino, kamor potuje tudi mnogo mladih s trebuhom za kruhom. Le kako lahko potem sploh pričakujemo blagostanje in delovna mesta?! Pa ne gre samo za hrano, kupujemo stvari, ki jih sploh ne potrebujemo, ter tako podpiramo svetovne korporacije in moderno suženjstvo.
Z nakupi posredno pripomoremo k onesnaževanju planeta. Kjer so nekdaj pred mestnimi vrati pridelovale hrano kmetijske zadruge, se zdaj bohotijo tuji trgovski centri. Tam nikoli več ne bo rasla hrana, tuji trgovci pa so zraven trgovskega kompleksa kupili tudi slovensko zemljo. Koliko je sploh še imamo? In vendar je slovenski rod vedno znal preživeti. Čedalje več je vrtičkarjev, pridelovanja hrane na balkonih in zelenicah se lotevajo tudi mladi, ki želijo sebi in svojim otrokom le najboljše. Izmenjevalnice semen, znanja in dobrin se pojavlja v najrazličnejših oblikah. Vse več ljudi spoznava, da ni vedno treba na novo kupiti, kaj se da tudi popraviti. Kadar pa se odločim za nakup, kupujmo kakovostno.
Razsvetljeni ljudje vedo, da kapitalizem izumira in da če bomo hoteli še naprej živeti, moramo poskrbeti najprej zase, za lokalno skupnost in državo. Nihče ne more živeti sam, zato bi bilo prav, da bi v okviru Civilne zaščite Slovenije in prostovoljnih gasilskih društev začeli razmišljati o tem, da bi bila vsako soboto v več kot 1400 gasilskih domovih po Sloveniji lokalna tržnica. Ljudje bi tako točno vedeli, kje se oskrbeti, če pride do nepredvidenih dogodkov. Za prihodnost se moramo pripravljati v sedanjosti.«

Velja prebrati celoten članek objavljen v reviji Zarja Jana.

Foto: Shutterstock (objavljen v reviji Zarja Jana)

Povezava na članek: https://revijazarja.si/clanek/zgodbe/5e5c01e8a4d94/ko-nas-zadene-nesreca-pogum-ne-zadosca?fbclid=IwAR0YI1WvqRWhvPoht9NGb4vkT9A2s8L6lO__mZ9wVBGFGl7ofgxNO97pCPg.