1. Predsednik Urugvaja z lastnim vzgledom pokazal kako se upreti krizi
2. Bruto družbena sreča – Jasna Snežič
3. Misliti obilje – Bojan Radej
1.
Edini predsednik na svetu, ki je pokazal kako se upreti krizi
Zgled dobrosrčnim politikom širom sveta in doma!
Jose Mujica je predsednik Urugvaja. Znan je po tem, da se vsak mesec odpove kar 90 odstotkom svoje plače in jo podari v dobrodelne namene. Vozi se v starem hrošču in nima nikakršnega premoženja.
Jose Mujica se je odpovedal visoki plači in svojo državo vodi z zgledom. (Foto: Reuters)
Jose Mujica je bil leta 2010 izvoljen za 40 predsednika Urugvaja. Prebivalce svoje države je danes 77 letni predsednik navdušil predvsem s svojo skromnostjo, saj se je odpovedal praktično vsem materialnim koristim, ki jih funkcija prinaša.
Njegova uradna plača znaša sicer 12.500 dolarjev (9.700 evrov), a ‘najrevnejši predsednik na svetu’ obdrži le 10 odstotkov, torej 1.250 evrov oziroma 970 evrov, kar je le nekaj evrov več kot povprečna slovenska plača. Predsedniško palačo v časih, ko tam ni uradnih državniških sprejemov uporabljajo prebivalci Urugvaja, ki nimajo strehe nad glavo, predsednik pa prebiva na kmetiji, ki je v lasti njegove žene.
Po svetu se prevaža s starim Volkswagnovim hroščem, za katerega je zapravil 1500 evrov, v malce bolj galantno obleko pa se napravi le za pomembna državniška srečanja.
Urugvaj je tretja gospodarsko najuspešnejša država Južne Amerike in je kriza ni doletela. Vsako leto beležijo pozitivno rast BDP-ja, pohvalijo pa se lahko tudi s tem da so država z najmanjšo stopnjo korupcije na tem kontinentu.
2.
Bruto družbena sreča http://www.7dni.com/v1/default.asp?kaj=2&id=5725050
Sreče ne ustvari gospodarska rast in tudi ne politika, ki spodbuja k življenju v bogastvu namesto k bogatemu življenju.
Ljudje v bogatejših deželah niso nič srečnejši od ljudi v revnejših deželah.
V Evropi najdemo najbolj srečne in zadovoljne prebivalce na Danskem, Rusija pa se uvršča na zadnje mesto in ima najbolj nezadovoljne in nesrečne ljudi, je pokazala raziskava, ki jo je opravila Foundation for Future Studies. V raziskavi so za mnenje vprašali 15 tisoč Evropejcev v 13 državah in izkazalo se je, da so bogatejši Evropejci bolj srečni kot revnejši, ženske so bolj srečne kot moški, ljudje, ki živijo na podeželju, so bolj srečni od tistih, ki živijo v mestih. Kje smo Slovenci? Ko je pred štirimi leti Eurobarometer sporočil podatke o sreči v sedemindvajseterici, smo izvedeli, da smo Slovenci nadpovprečno srečni državljani v EU. Ali smo še vedno?O sreči in o tem, kaj vpliva nanjo, se sprašujemo posamezniki, politiki v večini držav pa jo želijo izmeriti, čeprav jim strokovnjaki dopovedujejo, da je to težko, morda celo nemogoče. A sreča je trenutno v svetu vroča tema. Tako bodo v Franciji in Veliki Britaniji napredek države ob že prisotnem bruto domačem proizvodu merili s stopnjo osebne sreče in zadovoljstva državljanov. Sreča je predmet številnih raziskav in študij po svetu, zlasti v ZDA jih je mnogo, izsledki pa so več kot zanimivi. V eno izmed študij v Teksasu so vključili 909 žensk in na njihovo srečo je najbolj vplivala spolnost, sledili so skupni izhodi po službi, večerja, sprostitev, šport. Kot najbolj neprijetna se je izkazala pot v službo, mnogih tudi služba ni osrečevala. In naj so teksaške ženske njihovi otroci še tako osrečevali, so kot obremenjujoče ocenile skrb zanje. Tudi hišnih opravil in nakupovanja niso vključile med srečne trenutke.Kar je pri tej študiji zanimivo, je to, da je pokazala sledeče: trenutno zadovoljstvo in sreča sta odvisna od aktivnosti in ne od stvari, tako da sploh ni pomembno ali sediš na poti v službo v prometnem zamašku v mercedesu ali v tvingu. “Srečo ljudje doživljamo v trenutkih, v katerih svojo pozornost usmerimo na nekaj prijetnega. Lahko si kupim še tako lep in drag avto, a se nanj ne morem skoncentrirati za daljše obdobje,” pravi psiholog z Univerze Princeton, Daniel Kahneman. Strokovnjaki poudarjajo, da je v mnogih študijah precenjen občutek sreče ob zadetku na lotu, ob nakupu nove hiše. Novo se hitro obrabi, drugače kot večina majhnih nakupovalnih radosti ali prijetnih druženj. Ob tem pa tisti, ki proučujejo naše vedenje in možgane, na vprašanje, ali je sploh zanesljivo spraševati ljudi po zadovoljstvu in sreči, odgovarjajo pritrdilno. Spomnijo pa na problem, na katerega naletijo pri vprašanju, kakšna družba nas dela srečne. Raziskave kažejo, da od določene ravni BDP naprej ljudje v bogatejših deželah niso nič srečnejši od ljudi v revnejših deželah, in tudi bogati ljudje niso srečnejši od tistih s povprečnimi dohodki. V Kanadi živijo najbolj srečni v revnejših provincah. Mehanizmi sreče so tudi tesno povezani s kulturo naroda; Američani so manj občutljivi na neenakosti od Evropejcev, se pa ostro odzovejo, kadar jim kdo poskusi kratiti svobodo odločanja. Šved se slabo počuti v koruptivni družbi, Grka to ne prizadene. In za nemško srečo je inflacija veliko bolj pomembna kot za francosko.Sreče ne ustvarita gospodarska rast in politika, ki spodbuja k življenju v bogastvu namesto k bogatemu življenju. Slednjega očitno živi nekaj več kot 700 tisoč prebivalcev Butana, ki leži v Himalaji, med Indijo in Kitajsko. Državica je velika kot Švica in je edina na svetu, ki ji več pomeni sreča njenih državljanov kot njena gospodarska rast. Jigme Singye Wangchuk, četrti kralj dinastije z vzdevkom K-4, je leta 1986 v intervjuju na vprašanje o tem, koliko znaša BDP, čeprav je vedel, da je s 50 dolarji na prebivalca najnižji v svetu, dejal: “Ne zanima me BDP. Zanima me bruto družbena sreča.” Njegov odgovor, ki je bil v intervjuju pravzaprav izgovor, je zapisan v butanski ustavi. V njej piše, da si država prizadeva omogočati in povečevati bruto družbeno srečo.V večini držav je veljalo, da je za zadovoljne državljane pomembna gospodarska rast, z njo pa več blaginje; čeprav je bruto družbeni proizvod svojevrsten konstrukt, saj se dviguje tudi, ko prebivalstvo doletijo nesreče. Po ekološki katastrofi v Mehiškem zalivu so tisti, ki so čistili obalo in morje, zaslužili ogromne vsote, s tem pa se je dvignil BDP.S finančno in gospodarsko krizo pa se tudi na Zahodu vse manj omenja BDP. Ko se sprašuje o sreči, zasledimo vprašanja, kot na primer, ali se državljani pogosto smejejo, ali imajo veliko prostega časa, ali je njihov zaslužek večji. V Butanu si takšna vprašanja postavljajo že dolgo, najbolj razvite države pa so jih šele odkrile. In K-4 je v Butanu v osemdesetih letih za povečanje sreče določil ohranjanje in krepitev kulture, življenje v sozvočju z naravo, pravičen gospodarski razvoj in dobro vladanje. Koncept, ki ga je pozneje imenoval “Velika nacionalna sreča ali bruto družbena sreča, je hiša s štirimi stebri”. Le kadar so vsi enako visoki, ko imajo v državi enako mesto kultura, varstvo okolja, gospodarska rast in dobro vladanje, je mogoče nanje postaviti streho. Kapitalizem pa je v njihovih očeh hiša z enim samim stebrom, torej le z gospodarsko rastjo. Takšna hiša se prej ali slej poruši. V Butanu so pred štirimi leti zato, da bi ohranjali vse stebre enako visoke, ustanovil ministrstvo za srečo. Tako morajo vsak zakon, program, gradnja ceste, skratka vsi večji projekti, skozi “rentgen”, s katerim ugotovijo, koliko sreče za družbo tiči v posameznem projektu. Tako so pred leti pregledali žago, ki je državi prinesla veliko denarja, izginevalo pa je vse več gozda. “Preveč!” je bilo ugotovljeno – in vlada je žago zaprla.
Jasna Snežič
3.
Misliti obilje http://www.sdeval.si/Objave/Misliti-obilje.html
| Prednovoletno uglašen zapis, ki bo objavljen v Veceru, rubrika “Pogledi”Zadnjih tristo let je pomanjkanje vodilno nacelo ekonomske misli in je povezano s tem, da živimo v svetu omejenih možnosti in neomejenih potreb. Kljub temu nekateri svetovno pomembni ekonomisti, kot oce makroekonomije Keynes, ki je deloval v prvi polovici dvajsetega stoletja, trdijo, da bi lahko obcutek ekonomskega pomanjkanja odpravili v nic vec kot sto letih umnega gospodarjenja. Dosegli bi stanje, ko bi lahko vsakemu državljanu in državljanki zagotovili reden in brezpogojen državljanski dohodek, ne iz njegovega dela in produktivnih prizadevanj ampak zgolj kot izplacilo upravicenega deleža državljanom kot lastnikov nacionalnih bogastev in kot tvorcev vsakega naroda in družbe.Z idejo splošnega ekonomskega pomanjkanja torej utegne biti nekaj hudo narobe. Ce do cloveške srece vodi samo strma steza pomanjkanja in odrekanj kot zatrjujejo ekonomisti, potem bo ljudem pravzaprav enkrat v nedoloceni prihodnosti tem boljše, cim slabše jim je dotlej. A ce se vsaj malo ozremo naokoli, ne vidimo le velikega pomanjkanja ampak tudi nemalo razuzdanega obilja. Znani svetovni inštitut ki pripravlja neformalna letna porocila o stanju svetovnega okolja ocenjuje, da je od izcrpanih naravnih bogastev tri cetrtine neobnovljivih, kljub temu jih kar 80% na koncu nekoristno obleži kot embalaža, ostanek ali odpadek. Takšna potratnost uporabe naravnih materialov precej bolj kot na pomanjkanje kaže, da nekaterim planet nima materialnih meja. Tudi sedanja gospodarska kriza ni posledica kakšnih materialnih, resnicnih ali izsiljenih pomanjkanj kot je bila na primer naftna kriza, prav nasprotno, je posledica velikega neravnovesja, ki ga ustvarja presežno svetovno varcevanje, ki nima vec na voljo dovolj naložbenih možnosti, ki prinašajo velike zaslužke. Svet kot celota ni reven. Preplavljen je z ogromnimi presežki varcevanja – okoli deset milijonov ljudi na celem svetu poseduje za 40 tisoc milijard dolarjev prostih sredstev, ki išcejo poti v naložbe (manj kot desetinko odstotka tega zneska letno bi zadošcalo za svetovno izkoreninjenje umiranja od lakote). Kakšno pomanjkanje je sploh mogoce v casu, ki ga oznacujemo kot informacijski, v katerem so informacije po obsegu postale neobvladljive? V družbi znanja niso vec najpomembnejše materialne omejitve ampak obilje znanja in ustvarjalnosti. Obilje postavljata gospodarjenju povsem drugacne izzive kot ekonomistom ljuba miselnost materialnega pomanjkanja.Res je, da bo naš kolektivni obcutek pomanjkanja tem vecji, cim bolj smo energetsko in snovno odvisni. Torej doktrina pomanjkanja gotovo ni nujna posledica materialne omejenosti sveta ampak prej prevladujocega pogleda na svet z omejenimi možnostim in nacina življenja v njem. Pri ustvarjanju našega obcutka pomanjkanja je pogosto posredi tudi nacrtno prizadevanje tistih, ki jim to pride prav. V enem zadnjih energetskih porocil evropske unije je zapisano mnenje, da k obcutku pomanjkanja energije v veliki meri prispeva »energetska oligarhija« sama, prav ta izraz je uporabljen, ki skuša svojo monopolno moc, da nas preskrbujejo z nujno potrebno energijo pretvoriti v višje dobicke.Bolj kot kaj drugega pa k obcutku pomanjkanja prispeva sam ekonomski red in sicer najbolj s svojo denarno ureditvijo. Na celem svetu je nedvomno dovolj hrane, da bi nahranili vsakogar in dovolj delovnih priložnosti za zaposlitev vseh, ni pa dovolj denarja, da bi za to placali, meni Bernard Lietaer, mednarodni centralni bancnik, ki je pomagal pri snovanju evra, danes pa se ukvarja s proucevanjem in popularizacijo »dopolnilnih denarnih sistemov«, ki naj bi deloma iz naših življenj izrinil uradni denar. Denar izdajajo centralne banke za obresti in s tem nadzirajo pomanjkanje denarja in tukaj je jedro ekonomskega pomanjkanja, pravi. Skrivnost te formule je v obrestih. Ce do »svežega denarja« lahko prideš le prek posojila, na katero se zaracuna obresti, od kje potem pride denar, s katerim se placajo obresti na posojila, saj tega denarja banka ne natisne? Lietaer razloži kruto resnico, da je treba denar za odplacilo obresti vzeti tistim, ki so v konkurencnem boju neuspešni in propadejo, njihov dohodek in premoženje pa se porazdeli med zmagovalce. Da bi lahko odplacevali dolgove, morajo nekateri izgubiti. In ker je dolgov že bistveno vec kot denarja v obtoku je postal boj za obresti vse ostrejši in seže vse dlje. Boj se ne tice le zadolženih, saj stroški obresti v cenah blaga široke potrošnje dosegajo od 30-50 odstotkov in jih placujemo vsi, tudi ce sami nimamo na grbi svojih posojil. Vecina prebivalstva z velikim delom svojih dohodkov torej preprosto zgolj placuje nanje prevaljene stroške obresti. Zato dosedanji nacin materialnega napredka ne bo nikoli mogel ustvariti materialnega obilja za vse, ker njegove sadove za vecino ljudi sproti požirajo obresti. Tako umetno ustvarjeno pomanjkanje nima prav nic opraviti z globalnim pomanjkanjem surovin. Planetarne omejitve same po sebi ne opravicujejo ekonomskih predpostavk, da mora vsaka stvar, ki je kaj vredna, imeti svojo ceno, pa naj si bo to tudi znanje ali kulturne in javne dobrine.Pomanjkanje ni bila vodilna misel v nobeni ekonomski ureditvi pred 18. stoletjem, ceprav so bile vse prejšnje družbe bistveno revnejše in v primerjavi z današnjim redom mocno prikrajšane celo v osnovnih stvareh. Nasprotno, vse ekonomije dotlej so imele ekonomske skrbi predvsem s tem, da so prerazporedile ekonomske presežke. V kameni dobi, pravijo antropologi, so imeli ekonomijo darov, z njimi so se obdarovala sosednja plemena, da so s tem ohranjala mir. Za tiste pradavne case je tudi potrjeno z raziskavami, da so vsi v plemenu bili deležni približno enake blaginje, tudi ce k njej niso hoteli ali mogli veliko prispevati. V stari Grciji so bogataši kar tekmovali med sabo, kdo bo od svojih zaslužkov placal vec javnih pridobitev, športnih iger, gledališca. Tudi v srednjem veku sta umetnost in arhitektura cvetela ravno na racun mecenstva.V tem pogledu je posebej zanimivo sporocilo knjige Mosesa Finleya, enega najpomembnejših sodobnih zgodovinarjev stare Grcije, ki je prevedena tudi v Slovenšcino (“Anticna ekonomija”, Studia Humanitatis, 1987, prevedel Jože Vogrinc), ki je med drugim raziskal tudi porajanje tega, kar danes imenujemo podjetništvo. Ugotovil je nekaj zelo zanimivega, kar je zgovorno samo zase. Podjetniki so v stari Grciji postali predvsem ljudje, ki so jih njihovi gospodarji osvobodili suženjstva. V tistih casih osebna svoboda ni pomenila veliko, ce ni bila povezana z lastništvom zemlje, ki je podeljevalo mešcansko pravico, nekako primerljivo z današnjim “stalnim prebivališcem”, saj je so bili sužnji vecinoma iz drugih, oddaljenih dežel kamor se mnogi niso mogli vrniti, zato so bili obsojeni na to, da so bili povsod, kamor so prišli, tujci. Tako jim ni preostalo drugega, kot da se selijo med grškimi mesti kot trgovci, dokler niso zaslužili dovolj, da so lahko nekje z nakupom zemlje koncno pretvorili svojo osebno svobodo v resnicnost.
Sodobni propagandisti prostega trga, s politiki in birokracijo vred, danes pravzaprav skušajo ljudem s predpostavko ekonomskega pomanjkanja dopovedati ravno isto, da si lahko s podjetništvom prislužijo materialne pogoje, da bodo lahko v resnicnosti uveljavili svojo sicer formalno neoporecno svobodo. Glavna težava in razlog pogoste neuspešnosti njihovega prepricevanja, je danes povezana z dejstvom, da se veliko in vse vec ljudi, tudi tistih, ki niso ravno bogati, preprosto ne pocuti, ne vidi samih sebe kot samo formalno osvobojene sužnje. Nasprotno, mnogi se danes pocutijo svobodne ne glede na svoj materialni status, so pac materialno zadovoljni z manj, da imajo lahko drugega vec. V tej luci je prizadevanje liberalcev vseh barv nadvse ironicno saj se tako ravno ljudje z miselnostjo osvobojenih sužnjev najbolj oklepajo svoje formalne svobodne na trgu. Kakorkoli že, obilje in pomanjkanje sta dve možni ekonomski viziji sveta, meja med njima pa ni odvisna od materialnega pomanjkanja ampak zlasti od »pogleda na svet«, od tega, kako svoje ekonomske zadeve razumemo in kako v svojem prakticnem življenju nanje odgovarjamo. Izbira med miselnostjo pomanjkanja in obilja je torej možna, saj ne gre samo za to kakšen je svet ampak predvsem za to, kako ga hocemo živeti kot posamezniki in kot skupnost. (Bojan Radej) |