Raziskovanje energetskih poti v dolini zelenega zlata 2.januar 2017

 

Na pobudo iniciative Ekoci green tourism smo dne 2. januarja 2017 opravili ogled potencialnih svetih točk na področju Celjske kotline. Odločili smo se za ogled dveh točk, in sicer lokacije gradu Žovnek ter gore Oljke, na kateri stoji cerkev sv. Križa. Ogled prve lokacije sta vodila Marjan Kogelnik in radiestezist Alfred Brinovec, ki to točko raziskuje že nekaj časa, ogled gore Oljke pa Marjan Kogelnik in Matej Gabrielle Dasko, dober poznavalec megalitov in arheoloških lokacij Štajerske, ki je pripravil preliminarno analizo značilnosti te lokacije.

Pri ogledu je sodelovala skupina okoli 30 ljudi, med katerimi velja izpostaviti specialista za geomantijo in poznavalca zmajevih črt Robija Lavina, ki je s svojimi dragocenimi izkušnjami pomembno prispeval k osvetlitvi energijskih vidikov obeh lokacij. Pri ogledu je sodelovala tudi skupina iz Radovljice, ki se trudi oživiti sveta mesta prednikov in ki nam je na gori Oljki predstavila Solarno yogo. Nadalje moram omeniti zgodovinarja Matjaža Anžura, ki nam je predstavil staroversko obredje in poskrbel za bogato pogostitev v Zelenem Hramu.

Da je bil ta raziskovalni dogodek izjemno dobro obiskan, gre zasluge pripisati neutrudni Ireni Rotar in Marjanu Kogelniku. Slednji je med drugim priskrbel ključe cerkve, da smo si jo lahko ogledali od znotraj. Iskrena hvala tudi vsem drugim udeležencem, ki so s svojo prisotnostjo in mnenji oplemenitili ploden raziskovalni dan.

 

1. Lokacija gradu Žovnek

 

Lokacija, kjer stoji grad Žovnek, je izjemna strateška točka. Odprta je proti vzhodu in nudi pogled na večji del Celjske kotline in tako omogoča nadzor nad pomembnimi prometnicami, po potrebi tudi njihovo zaprtje  K temu je potrebno dodati, da Celjsko kotlino prečijo zelo pomembne prometnice, kar velja tako za današnji čas in še posebej preteklost.

V prazgodovini je kotlino prečila Jantarna pot, v času starega Rima pa glavna pot v srce imperija. Lahko bi rekli, da je bila v času Rimskega imperija ta cesta njegova glavna arterija. Če se je v mirnem času po njej pretakalo blago v obe smeri, je v času  rimske ozemeljske ekspanzije promet potekal enosmerno, proti severovzhodu.  Nasprotno pa čas propada rimskega imperija zaznamuje gibanje vojsk v obratni smeri. Ta cesta je nedvomno predstavljala najbolj ranljivo točko imperija, kar je navsezadnje pokazal splet okoliščin, ki je pripeljal do njegovega zatona.

Zaradi izjemne strateške pozicije hriba, na katerem stoji grad, je povsem mogoče, da je Žovnek postavljen na starejših kulturnih plasteh. To kažejo nekatere tukajšnje rimske in prazgodovinske najdbe, ki pa je bila v arheološkem smislu vendarle preslabo raziskana, da bi lahko vedeli kaj več.

Vse doslej našteto pa nedvoumno kaže, da gre za izrazito točko moči. Kajti tisti, ki ždi na tej točki, uveljavlja oz. manifestira moč, nadzoruje krajino, promet v njej, po potrebi ukrepa in zahteva pravico, ki mu pripada po statusu. To nam potrjuje zgodba Žovneške gospode, kasnejših Celjskih grofov, rodbine, ki je od tod širila svojo moč in vpliv.

Hrib, na katerem stoji grad, je tudi manifestacija obrambne, samoohranjujoče moči. Je varno zatočišče in težko dosegljiv, saj ga obkrožajo strma in težko prehodna pobočja.

 

Zanimive so orientacije grajske stavbe k vzhodu, ki v specifičnih  usmeritvah k določenim točkam prostora predstavljajo tudi časovne označevalce. Južna stena gradu, ki teče od vhodnega stolpa naprej proti vzhodu, ima orientacijo okoli 90 kotnih stopinj in je na horizontu usmerjena v točko, kjer vzhaja sonce ob pomladanskem in jesenskem enakonočju. Alfred Brinovec, poznavalec lokacije, nam je pokazal dve energetski točki, eno ob južnem zidu, drugo pa pod notranjim stolpom gradu. Pokazal nam je tudi točko, kjer vzhaja sonce ob zimskem solsticiju (južno pobočje hriba Gozdnik). Podoben naravni orientir obstaja najverjetneje tudi za sončni vzhod ob poletnem solsticiju. Obe točki na horizontu, vključno z južnim zidom označujejo prelomnice na sončevi letni poti in zaobjemata pas, v katerem se giblje skozi leto.

Preizkušanje energetske točke ob južnem zidu gradu Žovnek.

 

Po ugotovitvah Alfreda Brinovca, ki je področje podrobneje raziskoval, pozicija gradu predstavlja 1/3 višine hriba piramidalne oblike. Označuje jo kot pozicijo moči. Hrib grmada grad zastira z zahodne strani. Ker je 500 m dalje v isti smer je cerkev sv. Janeza in Pavla, jo Brinovec označuje kot pozicijo svetega.

 

Brinovec nas je opozoril tudi na pomenljive prostorske relacije s sosednjimi cerkvami

Lokacija gradu Žovnek z dvema sosednjima cerkvama (Sv. Marija v Braslovčah in Sv. Matevž v Šmatevžu.) tvori razmerje približno enakostraničnega trikotnika. Linija, ki povezuje Žovnek in cerkev Sv. Marije, meri 3121,79 m; 64,47 ks (v obratni smeri 244,47 ks, kar je blizu položaj luna minor). Med točkama in bližje Žovneku je kapela Srednji Podvrh. V smeri severovzhoda se ta linija nadaljuje s Svenškovo rupo, podzemno jamo; nato vrh Sevčnik 562 m.

Linija, ki povezuje grad Žovnek in cerkev Sv. Matevža, ima dolžino 3281,27 m in teče v smeri 119,31 ks (v obratni smeri 299, 31 ks). Na področju Šmatevža se nahaja tudi multiperiodno arheološko najdišče (bronasta in železna doba, rimsko obdobje). Tudi ta orientacija se giblje v bližini točke luninega ekstrema (luna minor). Še posebej zanimivo je nadaljevanje te linije v smeri severozahod. Linija se nadaljuje pod vrhom Grmada (898 m), ki po obliki spominja na piramido; cerkev Sv. Janeza in Pavla, Dobrovlje; cerkev Sv. Marija, Krokarje, Sv. Katarina, Lačja vas; Sv. Janez Krstnik, Šentjanž; Sv. Jakob, Okonina.

Enakostranični trikotnik Žovnek-Braslovče-Šmatevž. Ena izmed stranic teče v smeri sever-jug, ostali dve označujeta štiri točke luninega ciklusa (luna minor) na horizontu.

 

Tretja povezava med cerkvama Sv. Matevža in Sv. Marije teče približno v smeri sever – jug (179,89/359,85 ks) in v dolžini 2934,9 m. Predstavlja os sveta. Na južni strani nam kaže točko na nebu, v kateri kulminirajo nebesna telesa, na nasprotni strani pa točko, okoli katere se vrti nebesni svod. V smeri sever se linija nadaljuje zahodno pod vrhom Bezgovica (622 m) in nato preko Veniškega vrha (569 m). Južno teče linija proti vrhu Hrastje(420 m), nato cerkvi Sv. Miklavža (658 m), preko vrha Štrbenkal (899m), Kleka (511 m) in dalje skozi Trbovlje.

 

2. Gora Oljka in cerkev Svetega Križa

 

Kraški osamelec, posut s številnimi vrtačami, je izjemno markantna točka Celjske kotline. Ne glede na to, s katere smeri vstopamo v kotlino, kaj hitro ugledamo goro, ki nosi krono v obliki cerkve. In če gre v primeru Žovneka za točko moči, je v tem primeru nedvomno govora o sveti točki.

To kažeta tako novo kot staro ime gore, ki ga navaja vir iz prve polovice 13. stoletja. Križna gora se bojda imenuje tudi zato, ker je na njenem vrhu pred izgradnjo cerkve stal križ in dve kapeli, posvečeni Sv.Joštu in Sv.Neži. Cerkev so na gori, katere domače ime je tudi Dobrič, postavili šele v 18. stoletju (leta 1754) Malteški vitezi iz Komende v Polzeli. Tja so prenesli tudi posmrtne ostanke oz. relikvije sv. Teodorja, pa je gora kmalu veljala tudi za mesto čudežev. Cerkev ima tudi kripto, ki je bila vklesana v živo skalo ob izgradnji cerkve. V njej je danes božji grob.

»Tisti, ki so postavili svetišče, so dobro vedeli, da mora biti med najlepšimi, kar jih je v okolici, saj ga vidijo Savinjčani in še pol druge Štajerske skupaj«.

Hkrati je gora Oljka tudi odlična razgledna točka, s katere je bilo ob jasnem vremenu mogoče videti množico vrhov in po mlajših navedbah 64 cerkva (Fran Kocbek), po starejših pa celo 75 (Ignac Orožen).

Pogled v smeri severovzhod. Na desni je viden Paški Kozjak in cerkev Sv. Jošta, kjer je tudi arheološko najdišče iz pozne bronaste dobe (kultura žarnih grobišč). Vrh nad njo predvidoma označuje točko, kjer vzhaja sonce ob poletnem solsticiju. V ozadju je Pohorje.

 

Skorajda neverjetno je, da tako dominantna krajinska točka ne bi bila obiskana tudi v pradavnini. Morebiti gre tudi za lokacijo prazgodovinskega svetišča, kar pa so v tem trenutku ugibanja. In vendarle se v neposredni bližini cerkve nahaja kraška jama Roglja, s katero so povezane številne stare zgodbe. Ena izmed njih pripoveduje, da se okoli božiča prav tukaj odvija divja jaga, ki jo vodijo duhovi prednikov. Iz druge zgodbe se da izluščiti, da gre za vodno jamo, ki je povezana z izviri na vzhodnem pobočju gore. Te zgodbe posredno pričajo o starosti in svetosti tega mesta, kjer je voda igrala pomembno vlogo. Poleg naštetega je pomembno upoštevati tudi to, da je vrh gore Oljke vizualno povezan z drugimi pomembnimi točkami prostora, natančneje dominantnimi vrhovi in cerkvami v radiusu 360 kotnih stopinj. Preliminarna analiza razmerij s sosednjimi vrhovi in cerkvami, ki sem jo izvedel s pomočjo Google Earth programa in s klasičnim zemljevidom, je pokazala na izjemno pravilne razporeditve, ki so bile nedvomno premišljene in ne morejo biti plod slučaja. Vrh gore Oljke s cerkvijo predstavlja prostorski križ, ki se kaže v tlorisu zasnove cerkve in v njenem imenu Sv. Križ. Križ je sicer star simbol, ki se pojavlja že od neolitika naprej, in sicer v obliki grškega križa, vrisanega v krog. Drugo ime za ta simbol je tudi sončno kolo.

Na linijah, ki žarčijo iz cerkve sv.Križa, so nanizani številni vrhovi, sakralni objekti in podzemne jame.

 

Vertikala in horizontala v tem simbolu, ki se sekata pod pravim kotom, predstavljata os sever-jug (polarno os, axis mundi) in os vzhod-zahod (ekvatorialno os). Krog, ki ju obkroža, simbolizira horizont.

Ta simbol sem apliciral na zemljevid tako, da sem ga poravnal s štirimi smerni neba in v središče postavil vrh gore Oljke, na mesto, kjer danes stoji cerkev. Na krožnici sem dodal štiri točke solsticijev in jih povezal z linijami. Tako sem prostorski dimenziji dodal še časovno. Pokazalo se je, da se na večini naštetih linij nizajo dominantni vrhovi in cerkve.

 

Nekaj izmed teh informacij mi je nato uspelo preveriti ob samem ogledu. Najprej sem s kompasom preveril podatek, če je cerkev po dolžini orientirana v smeri sever-jug. To drži. Drugič, preveril sem tudi razgled iz stolpa, ki je izjemen in obsega 360 stopinjski krog.

In tretjič, s pomočjo opazovanja in foto-dokumentiranja sem preveril točko, za katero je preliminarna analiza pokazala, da tam zahaja sonce ob zimskem solsticiju. To linijo, ki teče dalje proti cerkvi sv. Matere božje na Dobroveljski planoti, naj bi označevalo sedlo med dvema vrhovoma, in sicer Brezovec (857 m) južno in Mandrga (831 m) severno. Opazovanje je potrdilo to predpostavko. Tega dne (2. januar 2017) je bilo sonce že zamaknjeno za dolžino njegovega premera, kar sovpada z vrednostjo ene kotne stopinje. To je razvidno tudi iz posnetka sonca, ki izginja za pobočjem vrha Mandrge. Posnetek je bil narejen iz zahodnega stolpa.

Sončni zahod, kot ga lahko vidimo iz zahodnega cerkvenega stolpa. Vrh na levi je Brezovec, vrh tik ob sončni krogli na desni pa Mandrga. Sedlo med vrhovoma delno zakriva vrh, katerega imena nisem uspel izbrskati.

 

Pomenljiva so tudi razmerja cerkve sv. Križa z nekaterimi sosednjimi cerkvami. Z cerkvijo sv. Martina v Šmartnem ob Paki (pribl. 2000 m razdalje, 101,02/281,02 ks) in cerkvijo Sv. Janeza v Letušu (pribl. 3150 m, 68,32/248,32 ks) v prostoru tvori enakokraki trikotnik, katerega vrh predstavlja cerkev sv. Martina v Šmartnem ob Paki (od Sv. Janeza oddaljena pribl. 2000 m, 32,37/2012,37 ks).

Enakokraki trikotnik Oljka - Letuš - Šmartno ob Paki

 

Drugi, prav tako enakokraki trikotnik vključuje cerkev sv. Križa, cerkev sv. Andreja v Andražu pri Polzeli in cerkev Sv. Miklavža, Vinski vrh. Slednja cerkev predstavlja vrh trikotnika. Stranici merita v dolžino pribl. 3800 m, v smeri sv. Križa je orientacija linije 172,92/352,92 ks, v smeri proti sv. Andreju pa 27,54/207,54 ks. Razdalja med Sv. Križem in Sv. Andrejem znaša pribl. 2000 m in je orientirana v smeri 101,35/281,35 ks.

Enakokraki trikotnik Oljka-Andraž pri Polzeli-Vinski vrh (desno).

 

Presečišče polarne in ekvatorialne osi se najverjetneje nahaja pod kupolo cerkve, tik ob glavnem oltarju. To mi dajo slutiti položaj oken v vzhodni in zahodni steni cerkve, ki omogočajo osvetlitve posamičnih delov cerkve ob določenih datumih. Da je temu najverjetneje tako, mi je nakazal Alfred Brinovec, ki je bil v trenutku, ko sem fotografiral sončni zahod, v notranjosti cerkve. Bil je priča izjemnega trenutka, ki mi je znan pri megalitih. Žarek zahajajočega sonca, ki je prodrl iz jugozahodne smeri, je za nekaj trenutkov osvetlil glavni oltar.

Najverjetneje je presečišče polarne in ekvatorialne osi tudi mesto, kjer se križata zmajevi črti. O tem sem bil predhodno informiran s strani pisca, ki objavlja pod imenom Auringo. Slednji omenja zmajevo črto, ki teče v smeri vzhod-zahod in ki naj bi jo označeval »storž« oziroma »omfalos«. Obstoj obeh zmajevih črt je ob ogledu lokacije potrdil tudi geomant Robi Lavin.

V neposredni bližini cerkve se nahaja vodno zajetje, kar kaže, da je cerkve postavljena nad podzemnimi vodnimi viri.

 

3. Zaključek

 

Z izbiro obeh lokacij smo lahko več kot zadovoljni, saj se je izkazalo, da obe premoreta bogat energijski in kulturno zgodovinski potencial. Pobuda Ekoci green tourism je hkrati povezala različne akterje, ki se tako ali drugače ukvarjajo s svetimi točkami krajine. Tako so bili na ogledu vzpostavljeni trdni nastavki za nadaljnje sodelovanje pri raziskavah in zbrane dragocene informacije, ki bodo pripomogle k oblikovanju inovativnega turističnega produkta.

Poročilo spisal: Matej Gabrielle Dasko

 

Galerija slik