Po začetnem vprašanju, zakaj so naša preteklost in “stari kamni” pomembni za nas danes in odgovorom z zgodbo o revnem fantu, ki ne ve, da je kraljev sin, je avtor definiral pojme iz naslova predavanja, potem pa prešel na predstavitev najstarejšega uradno datiranega megalitskega templja Göbekli Tepe. Govora je bilo o pomenu stebrov, ki so abstrahirane človeške figure, prevladujoči živalski motiviki in nekaterih možnih razlagah pomena teh upodobitev. Implikacije te najdbe so daljnosežne, saj postavljajo začetke tempeljske gradnje več tisoč let dlje v preteklost v čas konca ledene dobe. Hkrati pa pomeni veliko spremembo v dojemanju vrstnega reda korakov, ki pripeljejo do civilizacije. Do sedaj je veljalo, da ljudje najprej postanejo poljedelci, se ustalijo in se šele nato začno ukvarjati z organizirano duhovnostjo – religijo, se pravi z postavljanjev templjev in seveda z gradnjo mest. Göbekli Tepe pa govori neko drugo zgodbo: templje so zgradili ljudje, ki še niso udomačili nobene živali, želi pa so le divje žito.

V naslednjem sklopu smo se seznanili z novo časovnico človeške civilizacije in nato obrnili pozornost na obdobje neposredno pred nastankom Göbekli Tepe, se pravi v čas končevanja zadnje ledene dobe. Postopni in nenadni dvigi morske gladine zaradi topljenja severnoameriške in evropske ledene plošče, vulkanizem in potresi ter še nepojasnjena velika nihanja temperatur v obdobju Velike Zmrzali (ang.Younger Dryas) so morda, kot pravijo nekatere alternativne narative človeške preteklosti nemara zbrisali – poplavili marsikatero človeško naselbino v bližini obal kopnega zadnje ledene dobe. Tudi danes namreč večina svetovnega prebivalstva živi v ozkem obmorskem pasu. Ali so preštevilni miti o potopu odmev dogodkov konca zadnje ledene dobe?

V naslednjem sklopu nas je avtor peljal po znanih in še posebej manj znanih megalitnih najdiščih. Poleg Evrope, velja omeniti še najmanj dva manj znana epicentra megalitske (dolmenske) arhitekture: Korejo in območje Kavkaza ob črnomorski obali. 

Naslednji sklop so predstavljali “kiklopski” zidovi in sicer so malo znani primeri takšne gradnje “velikanov”, v Italiji in Grčiji, bolj znani pa seveda v Južni Ameriki in Egiptu. Avtor je predstavil podobnosti v tehnologiji gradnje teh zidov, ter opisal nekaj uradnih in alternativnih razlag ter izročil, ki poskušajo odgovoriti na vprašanja, ki se ob tem porajajo.

V zadnjem delu je predstavil nekaj bizarnih sorodnosti v ikonografiji kultur, ki po uradnem videnju zgodovine med seboj niso imele stikov. Avtor je ponudil nekaj razlag in tekom predavanja zmeraj jasno razločeval med pozicijami uradne arhologije in narativami neodvisnih raziskovalcev s čimer je omogočil obiskovalcem, da so prejeli korektne, potrjene informacije začinjene z imaginativnimi alternativnimi rešitvami o katerih si je vsak posameznik lahko ustvaril svoje lastno mnenje.