1. Z eno majhno gesto lahko nekomu spremenis zivljenje
2. Legenda o mozu, ki se je izgubil v puscavi in je umiral od zeje
1. Z eno majhno gesto lahko nekomu spremenis zivljenje
Nekega dne, ko sem bil prvi letnik v srednji soli, sem videl
fanta iz mojega razreda iti domov. Ime mu je bilo Kyle.
Izgledalo je, da je nesel domov vse knjige.
Mislil sem si:”Zakaj bi kdo nesel vse svoje ucbenike domov v petek? Res mora biti piflar.”
Sam sem imel kar lepo splaniran vikend (zurke in nogometna
tekma z mojim prijatelji jutri popoldan), zato sem skomignil z rameni in sel naprej.
Ko sem hodil, sem videl, da gre proti temu fantu gruca otrok.
Tekli so k njemu, mu podrli vse knjige na tla in ga spotaknili,
da je padel v blato. Njegova ocala so poletela in videl sem,
kako so pristala v travi 5m stran od njega. Pogledal je gor
in videl sem to obupno zalost v njegovih oceh.
V srcu sem cutil z njim. Zato sem tekel do njega in medtem,
ko se je plazil po tleh in iskal ocala, sem videl solzo v njegovih oceh.
Ko sem mu podal ocala, sem rekel:”Tisti fantje so bedaki.
Res bi morali odrasti.” Pogledal me je in rekel:”Hej, hvala!”
Na njegovem obrazu je bil velik nasmesek.
To je bil eden tistih nasmeskov, ki izkazujejo resnicno zahvalo.
Pomagal sem mu pobrati knjige in ga vprasal kje zivi.
Kot se je izkazalo, je zivel blizu mene, zato sem ga vprasal,
zakaj ga nisem prej videl. Rekel je, da je pred tem hodil v privatne sole.
Prej se ne bi nikoli druzil s kakim fantom, ki je hodil v privatno solo.
Vso pot do doma sva sla pes in pomagal sem mu nesti nekaj knjig.
Izkazalo se je, da kar zanimiv fant. Vprasal sem ga, ce bi hotel z mojimi prijatelji igrati nogomet.
Rekel je da zeli. Druzili smo se cel vikend in bolj, ko sem spoznaval Kyle-a, bolj mi je bil vsec
in moji prijatelji so bili istega mnenja. Prisel je ponedeljek zjutraj in tam je bil Kyle spet z ogromnim
kupom knjig. Ustavil sem ga in rekel:”Ti si bos pa res natreniral misice s tem kupom knjig,
ki jih nosis vsak dan!” Samo smejal se je in mi dal polovico knjig.
Skozi naslednja stiri leta sva z Kyle-om postala najboljsa prijatelja.
Ko sva bila zadnji letnik, sva zacela razmisljati o faksu. Kyle se je odlocil za Georgetown
in jaz za Duke. Vedel sem, da bova vedno prijatelja da kilometri ne bodo nikoli problem.
On je zelel biti zdravnik jaz pa sem ciljal v poslovne vode z nogometno stipendijo.
Kyle je bil zadolzen za poslovilni govor v nasem razredu. Ves cas sem ga drazil, da je piflar.
Moral je pripraviti govor za maturo. Tako vesel sem bil, da nisem jaz rabil iti na tisti oder in govoriti.
Na dan mature sem videl Kyle-a. Izgledal je cudovito. On je bil eden tistih, ki so res nasli sami
sebe skozi srednjo solo. Malo je ”napolnil” svojo postavo (z misicami) in zelo dobro je izgledal
v ocalih. Imel je vec zmenkov kot jaz in punce so ga obozevale. Kako sem bil vcasih ljubosumen.
Danes je bil eden tistih dni. Videl sem, da je nervozen zaradi svojega govora. Zato sem ga lopnil
po hrbtu in rekel:”Hej, veliki moz, odlicen bos!” Pogledal me je z enim tistih pogledov (hvaleznih)
in sem nasmejal. ”Hvala,” je rekel. Ko je zacel svoj govor, se je odkasljal in pricel.
”Matura je cas, ko se zahvalimo vsem tistim, ki so nam pomagali skozi tista tezka leta.
Svojim starsem, uciteljem, bratom, sestram, mogoce trenerju… ampak najbolj svojim prijateljem.
Tukaj sem, da vam povem, da je biti nekomu prijatelj, najvecje darilo, kar ga lahko tej osebi daste.
Povedal vam bom zgodbo.” Samo gledal sem svojega prijatelja v neveri medtem, ko je razlagal
zgodbo o prevem dnevu najinega srecanja. Cez vikend se je nameraval ubiti. Govoril je o tem,
kako si je izpraznil omarico, zato da njegova mama kasneje ne bi rabila tega potem poceti
in nositi domov vseh njegovih stvari. Globoko me je pogledal in mi namenil majhen nasmesek.
”Hvala Bogu, sem bil resen. Moj prijatelj me je resil pred neizgovorljivim.”
Slisal sem vzdih, ki je potoval skozi mnozico medtem, ko nam je ta ceden,
popularen fant razlagal o svojem najsibkejsem trenutku.
Videl sem njegovo mamo in oceta kako me gledata in se mi smejita s tistim istim hvaleznim nasmeskom.
Sele takrat sem dojel globino vsega tega. Nikoli ne podcenjuj moci svojih dejanj.
Z eno majhno gesto lahko nekomu spremenis zivljenje. Na bolje ali na slabse.
Bog nas ”daje” v naša zivljenja, da vplivamo drug na drugega na nek nacin.
Iscite Boga v drugih.
”Prijatelji so angeli, ki nas dvignejo na noge, ko nasa krila pozabijo kako leteti.”
—
2. Legenda o mozu, ki se je izgubil v puscavi in je umiral od zeje
Znana je legenda o mozu, ki se je izgubil v puscavi in je umiral od zeje. S tezavo se je vlekel naprej, dokler ni prisel do zapuscene hise. Pred podirajoco se, zapusceno, od vremena mocno naceto bajto, brez oken, je stal vodnjak z rocno crpalko (stirno). Moz se je privlekel do njega in zacel mrzlicno crpati. A iz vodnjaka ni pritekla niti kapljica vode. Sele potem je zraven njega opazil zamasen vrc, na njem pa sporočilo:
»Najprej moraš v stirno natociti nekaj vode, prijatelj.
P.S.: Preden odides, spet napolni vrc.«
Izvlekel je zamasek in videl, da je vrc poln vode. Naj zdaj to vodo zlije v stirno? Kaj pa, ce vseeno ne bo delovala?Izgubil bi se to vodo. Ce popije vodo iz vrca, zagotovo ne bo umrl od zeje. Ali pa naj uboga ta navodila, napisana na vrcu in zlije vodo v zarjavelo stirno? Nekaj mu je reklo, naj vendarle uboga nasvet in sprejme to tvegano odlocitev. Uspel je zliti vso vodo iz vrca v staro, zarjavelo stirno, potem pa je spet zacel divje crpati. In kmalu je na plano privrela voda! Dobil jo je dovolj, da se je dobro odzejal. Nato je spet napolnil vrc, ga zacepil in pod napisano navodilo dopisal:
»Verjemite, resnicno deluje. A najprej moras dati vse, kar imas, da potem dobis nazaj.«
Trdi casi minejo, trdni ljudje ostanejo
Robert H. Schuller
—
Nasmehni se, radi te imamo!
Klub srecnih
Vir: Klub srecnih http://www.klub-srecnih.si/
