Veseli smo, da Ekoci – eko civilna iniciativa Slovenije, Združenje za trajnostno prihodnost sodeluje skupaj s partnerji v projektu EKOMALE – Inovativne prakse in proizvodi sonaravnega pridelovanja na malih kmetijah v času podnebnih sprememb (EKOMALE)
Prenos znanja iz teorije v prasko je nujen, zato si partnerji čimbolj prizadevamo, da nova znanja prikazujemo tudi s prikazi dobrih praks, kot sledi iz poročila Poročilo o desiminacijskih aktivnostih v projektu ‘Inovativne prakse in proizvodi sonaravnega pridelovanja na malih kmetijah v času podnebnih sprememb’ (EKOMALE).
Projekt zaznamuje dober prenos praks in znanja vsem, ki jih potrebujejo – z uvedbo ‘mentorskih kmetij’ ter prikazom na sejmih, s prikazom na kmetijah in s predavanji prek sodelujočih partnerjev ter objavami na spletni podstrani IHPS, facebooku, radiu, televiziji in člankih v strokovnih in poljudnih publikacijah.
V času podnebnih sprememb potrebujemo nujne, hitre in učinkovite ukrepe, ki jih bo mogoče implementirati v praksi, kar bo zelo učinkovito prikazano v tem projektu. Potrebni so ukrepi, ki na eni strani zmanjšujejo posledice podnebnih sprememb, na drugi strani pa so potrebni ukrepi za prilagoditev podnebnim spremembam. V projektu bomo prikazali povezovanje in učinke stroke, tehnične podpore, kmetijske politike in implementacijo v praksi na kmetijah, ki ta znanja potrebujejo. To pomeni uvajati nove tehnološke postopke gospodarjenja na kmetiji v sožitju z naravo, geografsko lego kmetije in z resursi ter znanji, ki jih že imajo na kmetiji ter te nadgraditi z novimi tehnološkimi znanji in inovativnimi pristopi. Kmetije potrebujejo konkretne rešitve, kako izboljšati ekonomiko na kmetiji, ki jo s konvencionalnim kmetovanjem, ki je bolj primerno za kmetije večjega obsega, niso dosegli. Zato je potrebno vpeljati rešitve za vizijo kmetom, ki so zavezani k čim bolj sonaravni pridelavi in iščejo rešitve in znanja, kako jih implementirati v prakso. V projektu je poudarek na umnem gospodarjenju z naravnimi viri, učinkoviti dostopnosti do dela in znanja ter posledično vzpostavitvi odporne in konkurenčne pridelave in predelave hrane. S tem se bo na kmetijah uredila stabilnost dohodka. Tak pristop tudi spodbuja generacijsko prenovo na kmetijah. Spremenile so se tudi tržne razmere, saj kupci želijo imeti zdravo hrano. Slovenski kmetje težko konkurirajo tujim večjim pridelovalcem, zato je potrebno razviti nov in učinkovit model, ki bo zajemal vsa pomembna področja sodobnega kmetijstva, vse do okoljskih, agrotehničnih in tržnih vidikov. V projektu bomo prikazali povezovanje in učinke stroke, tehnične podpore, kmetijske politike in implementacijo v praksi na kmetijah, ki ta znanja potrebujejo. Prav tako nove proizvode potrebuje trg oz. potrošniki. Za sodobno kmetijsko gospodarstvo je nujen nov način razmišljanja in konkretni učni primeri, kar jih ta projekt na kar 4 različnih primerih – kmetijah pokaže v praksi.
Projekt zaznamuje dober prenos praks in znanja vsem, ki jih potrebujejo – z uvedbo ‘mentorskih kmetij’ ter prikazom na sejmih, s prikazom na kmetijah in s predavanji prek sodelujočih partnerjev ter objavami na spletni podstrani IHPS, facebooku, radiu, televiziji in člankih v strokovnih in poljudnih publikacijah.
Dne 17.7 2020 smo na Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano naslovili nove pobude.Del teksta iz vsebine pobud navajamo tukaj, celoten dokument najdete na spodnji povezavi.
V Ekoci – eko civilna iniciativi Slovenije, s somišljeniki gibanja Oskrbimo Slovenijo – Štafeta semen smo vam res iz srca hvaležni, da ste uspeli zadržati semenarski center Ptuj v državnih torej naših rokah. Vemo, da sigurno iščete najboljše možne rešitve, kako organizirati dejavnost, da bo čim več in čim bolj doprinesla k slovenskemu kmetijstvu. Dovolite, da vam izrazimo svojo skrb in opišemo, kako vidimo stvari od spodaj navzgor in kje vidimo možne rešitve, kakšne dejavnosti in kako organizirati v Semenskem centru Ptuj, da bo lahko dolgoročno največ pripomogel k dobrobiti slovenskega kmetijstva in povečanju samooskrbe s semeni in hrano. Zato vam v prilogi v preučitev pošiljamo dopis: PREDLOGI ZA OKREPITEV DEJAVNOSTI SEMENARSKEGA CENTRA PTUJ za zagotavljanje samooskrbe s semeni in hrane v času spremenjenih podnebnih, gospodarskih in posledic CV-a.
Naprošamo za preučitev predlogov, ki so bili napisani iz poznavanja potreb trga, skrbi in prizadevanj zavzetih ljudi, ki se zavedamo, da brez semen ni hrane, največ pa štejejo tista, ki so prilagojena našemu okolju.V erjamemo, da bi na predlagan način lahko dolgoročno bil Semenarski center Ptuj uspešen, semenarstvo pa pomembna panoga v tlakovanju večje samooskrbe in prehranske neodvisnosti. Neodvisnost od tuje hrane pa je pomembna pri svobodi in samobitnosti naroda.
Verjamemo, da bi lahko na tak način tlakovali novo panogo v bio krožnem gospodarstvu ter na inovativen način predstavili tudi v aktivnostih gastronomski regiji – od semena do krožnika. Veliko delovnih mest, ki jih poznamo sedaj, v prihodnosti ne bo več, zato je potrebno tlakovati nove inovativne panoge, kot je primer nove panoge čebelarstva, semenarstvo, varstvo starejših ipd. Vse to so priložnosti za oživitev podeželja, ki bodo omogočali nova delovna mesta na podeželju in hkrati ohranjala našo lepo deželo, da ne bomo lačni mi in ne naši otroci.
Ekoci – eko civilna iniciativa Slovenije skupaj s partnerji išče rešitve za sodobni pristop k zdravju in trajnostni prihodnosti. Skupaj s strokovnjaki in predstavniki institucij in zainteresirane javnosti smo pripravili pobude za krepitev zdravja z naravo.
Ekoci – Eko civilna iniciativa Slovenije, Tovarna nogavic Polzela, IHPS – Inštitut za hmeljarstvo in pivovarstvo Slovenije, Razvojna agencija Savinja, Občine spodnje Savinjske doline: Braslovče, Polzela, Prebold, Tabor, Vransko in Žalec in
Kooperativa EKOCI COOP SLOVENIJA
POVABILO ZAINTERESIRANIM POTENCIALNIM ČLANOM ZADRUGE EKOCI COOP SLOVENIJA
Želite aktivno soustvarjati prihodnost s pozitivnim pristopom v družbi somišljenikov, ki si prizadevajo za trajnosten razvoj – z ohranjanjem tradicije, z upoštevanjem resursov, ki jih že imamo, tovarne, naravne danosti, stroje in jih oplemeniti z novimi znanji, ki bodo ohranila našo domovino in jo ponesla v svet. Somišljeniki smo prepričani, da imamo v Sloveniji dovolj znanja in energije, da zmoremo sami ustvarjati delovna mesta, ki jih gradi skupnost.
Samooskrba s hrano in dobrinami, povezovanje gospodarstva, kmetijstva, turizma in povezanih panog so cilji , ki jih želimo udejanjati. Prvi korak je narejen. Otvoritev prve serije nogavic iz Eko konoplje in naravnih materialov. Ustanovljena je zadruga, Ekoci COOP Slovenija katere glavni cilji so ustvarjanje delovnih mest, trajnostni razvoj in izgradnja in povezovanje , ki bo gibalo razvoja v prihodnosti. Ustvarjen dobiček od aktivnosti pa ne gre v izplačilo dividend ampak nadaljnji razvoj zadruge, novih delovnih mest in izgradnjo dobrobiti za širšo skupnost. Cilj zadruge je povezati vse deležnike, ki lahko sodelujejo v procesu pridelave in predelave naravnih materialov v slovenskem in v mednarodnem prostoru.
Pobuda somišljenikov gibanja Eko civilne Iniciative Slovenije je povezati vse občine Spodnje Savinjske doline, Tovarno nogavic Polzela in ostale deležnike, ki jih zanima trajnostni razvoj in aktivni pristop s katerim želimo ustvarjati več delovnih mest. Svečana otvoritev pomeni korak k zdravju, inovativnosti, dolgoročni uporabi stebel industrijske konoplje za tekstil in gradbeni material, večjo uporabo slovenskega lanu in volne ter ustvarjanje novih delovnih mest, ki jih gradi s povezovanjem skupnost od spodaj navzgor.
Dne 17.12.2015 je bila slavnostna otvoritev zagona proizvodnje iz eko tekstila v Sloveniji – delovna mesta ki jih gradi skupnost. Minister Zdravko Počivalšek, Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo skupaj z Ministrstvom za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti Damjano Košir dir. direktorata za trg dela in predstavniki Ministrstva za kmetijstvo gozdarstvo in prehrano, svečano otvorili proizvodnjo.
Na otvoritvi so bil tudi Tadej Slapnik,državni sekretar za vzpostavitev dialoga s civilno družbo in koordinacijo državljanskih pobud ter socialno podjetništvo v kabinetu vlade RS
Nena Dokuzov, Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo, DRR, Sektor za socialno podjetništvo
Ekoci – eko civilna iniciativa Slovenije skupaj s povabljenimi gosti, soustanovitelji zadruge -“cooperative” slovesno otvorili prvo proizvodnjo iz Eko tekstila v Sloveniji – proizvodnjo prvih 1000 nogavic v Tovarni nogavic POLZELA.
Zakaj bi pristopili kot član zadruge EKOCI COOP SLOVENIJA?
Zavedanje, da je človek v danem trenutku naredil tisto kar čuti, da je deloval v skladu z naravo, da je poskrbel zase in za prihodnost bodočih naraščajev na temeljih, ki so jih postavili že naši predniki je častno in odgovorno dejanje . Član zadruge je aktiven državljan Slovenije, ki se zaveda svojih korenin, kupuje slovensko, na tak način ohranja delovna mesta in z dejanji dokazuje, da mu je mar za vrednote poštenja in dela. Čudovito je zavedanje, da smo za prihodnost odgovorni sami in da jo lahko z svojimi dejani usmerjamo.
Kakšne so pravice in obveznosti član EKOCI COOP SLO?
V kolikor želite pristopiti kot član zadruge Ekoci Coop Slovenija je najpomembnejši pozitiven pristop in vaša usmerjenost v rešitve za trajnostni razvoj ter soustvarjanje prihodnosti z znanjem in povezovanjem. Kot član imate pravico soodločati o uresničevanju ciljev in sodelovati v organih zadruge. Vsi člani zadruge so pri odločanju enakopravni, ne glede na velikost deleža po načelu » en deležnik, en glas«. Kot član vložite finančni vložek – od 50€ dalje. S finančnimi vložki upravlja zadruga. Dobiček od delovanja zadruge je namenjen za nadaljnjo širitev zadruge in dobrobit za širšo skupnost. V primeru izstopa iz zadruge je članu zadruge vrnjen ustanovitveni vložek obrestovan po 2% letni obrestni meri na način kot je opisan v statutu.
Kako postanete član EKOCI COOP SLO?
Najprej odgovorite na Vprašalnik, kjer boste pojasnili svoj stališča in vaša pričakovanja ter koliko želite vložiti, kot član. Na podlagi prejetega vprašalnika bo Zdaruga obravnavala vaš vprašalnik. Nato prejmete v 15 dneh povabilo s PRISTOPNO IZJAVO skupaj s statutom EKOCI COOP Slo, ki ga boste preučili. V kolikor želite pristopiti kot član pošljete PRISTOPNO IZJAVO overjeno na Občini skupaj s potrdilom o vplačilu na Coop. Kot član ste potrjeni na prvi občnem zboru EKOCI COOP Slo na način, kot je opisan v statutu .
Več informacij na: ekocicoopslo@gmail.com. Dobrodošli v izgradnji skupne prihodnosti – zadrugi EKOCI COOP SLOVENIJA!
Ekoci – Eko civilna iniciativa Slovenije, Tovarna nogavic Polzela, IHPS – Inštitut za hmeljarstvo in pivovarstvo Slovenije, Razvojna agencija Savinja, Občine spodnje Savinjske doline: Braslovče, Polzela, Prebold, Tabor, Vransko in Žalec ter Kooperativa EKOCI COOP SLO
SPOROČILO ZA JAVNOST
SVEČANA OTVORITEV: DELOVNA MESTA, KI JIH GRADI SKUPNOST
Zagon proizvodnje iz eko konoplje in naravnih materialov v Sloveniji
Polzela dne 17.12.2015: Minister Zdravko Počivalšek, minister za gospodarski razvoj in tehnologijo RS Slovenije je bil častni otvoritelj projekta »Delovna mesta, ki jih gradi skupnost« z zagonom prve proizvodnje tekstila – nogavic iz eko konoplje in naravnih materialov v Sloveniji v Tovarni nogavic Polzela, kjer je bila prav ta dan tudi novo ustanovljena zadruga – kooperativa EKOCI COOP Slovenija
Zadrugo so ustanovili somišljeniki Ekoci- eko civilne iniciative Slovenije, ki si že več let prizadevajo za večjo samooskrbo s hrano in dobrinami tradicijo in inovativnost in več delovnih mest v Sloveniji s konkretnimi dejanji. Pobudo Ekocev za ustanovitev zadruge in proizvodnjo iz naravnih materialov je podprl župan Polzele Jože Kužnik, skupaj z župani vseh občin spodnje Savinjske doline pred tremi meseci. Pobudi je prisluhnil predsednik uprave Marko Klemenčič in razvojna agencija Savinja, Stojan Praprotnik. Skupaj so ugotovili, da ima predlog veliko možnosti za ustanovitev veliko delovnih mest saj lahko združijo proste prostore in kapacitete strojev v Tovarni nogavic Polzela, že delujočo konopljarno Hanah Biz Tomaž Sušnik v Taboru, ki deluje ob strokovni pomoči koroškega Slovenca iz Avstrije Mirka Hundla ostale deležnike v občinah Savinjske doline in po Sloveniji, ki si prizadevajo v smeri trajnostnega razvoja v okviru potenciala industrijske konoplje, lanu in volne ter naravnih danosti v razvoju inovativnih proizvodov.
Cilj zadruge Ekoci COOP je povezati deležnike, ustvariti center znanja in izkoristiti potencial že posejane konoplje v Savinjski dolin in drugih povezanih dejavnosti.
Želijo tkati platno iz eko konoplje, lanu in volne in povezati vse resurse tekstilne industrije in znanje, ki je še ostalo v propadajoči tekstilni industriji v Sloveniji. Njihova vizija gre dalje saj bo z več pridelane hrane v eko kolobarju pogoj za več eko hrane kar je osnova pri ustvarjanju Slovenije kot kulinarične turistične destinacije. Želijo povezati vse, ki želijo sodelovati v t.i »konopljini verigi« in pri soustvarjanju večje samooskrbe s hrano in dobrinami.
Ekoci poudarjajo pozitiven pristop v razvoju zdravih in inovativnih proizvodov zanimivih za domačo in mednarodno okolje v krožnem gospodarstvu na trajnosten način.
K zadrugi lahko pristopi vsak, ki bo vložil 50€ in več ter s tem postal soustvarjalec slovenskih delovnih mest v prihodnosti. Več info na:
Otvoritev zagona inovativne proizvodnje v Polzeli je potekala slovesno. Slavnostni otvoritetelj Zdravko Počivalšek je ob tej priliki poudaril, da je vesel pozitivnih novic in usmeritve v proizvode, ki pomenijo razlikovalno prednost. Povedal je, da ima vlada prodorne mehanizme za tovrstne strategije in da je razmišljanje in povezovanje pravo pot v prihodnost.
Otvoritve so se udeležili tudi: Tadej Slapnik, državni sekretar za vzpostavitev dialoga s civilno družbo in koordinacijo državljanskih pobud ter socialno podjetništvo v kabinetu vlade RS, ki je poudaril pomen ustanavljanja zadrug – kooperative kot nove oblike dela, kjer se iz dobička ne izplačujejo dividende ampak gredo v nadaljnji razvoj in nova delovna mesta ter pohvalil prizadevnost in aktivni pristop Eko civilne iniciative Slovenije.
Marko Klemenčič, predsednik uprave Tovarne nogavic Polzela ter župan občine Polzela Jože Kužnik, sta poudarila, da je ta dan pomemben mejnik v Polzeli in v slovenskem gospodarstvu. Navzoče je iz Ministrstva za kmetijstvo gozdarstvo in prehrano pozdravil Matjaž Grkman, ki je poudaril pomen kmetijskih rastlin kot so eko industrijska konoplja, lan, volna in ostale v namene industrijskih inovativnih proizvodov.
Nena Dokuzov, Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo, DRR, Sektor za socialno podjetništvo je poudarila pomen povezovanja za uresničitev Delovih mest na področju socialnega podjetništva
Irena Rotar, Ekoci-eko civilna iniciativa Slovenije je poudarila odgovornost vsakega izmed nas, saj le z aktivnim pristopom zagotavljamo prihodnost sedanjim in prihodnjim generacijam. Tako kot so s pozitivnim pristopom v Štafeti semen somišljeniki Ekoci dokazali in bistveno pripomogli k aktivaciji in zavedanju o pomenu samooskrbe v Sloveniji, tako se nadejajo, da bodo tudi sedaj uspeli vzpodbuditi ljudi, da pričnejo aktivno razmišljati kaj lahko stori vsak posameznik v povezovanju z drugimi na obstoječih resursih in tovarnah za nova delovna mesta v Sloveniji.
Stojan Praprotnik Razvojna agencija Savinja je poudaril pomen vizije in povezovanja ter podpornega okolja za uresničitev projektov.
Otvoritve zagona tovarne nogavic Polzela se je udeležilo veliko obiskovalcev in delavcev tovarne, ki vidijo priložnost za nadaljnji razvoj inovativnih proizvodov, ki bodo ustvarjala nova delovna mesta v teh in povezanih panogah.
Otvoritev je potekala slovesno. Prva nogavice iz eko konoplje in naravnih materialov je narejena. Ob zvokih Golice so se sodelujoči simbolično v znak povezovanja prijeli za roke in tako skupaj z ministrom otvorili zagon nove proizvodnje.
V industrijski prodajalni v Polzeli so postavili mini ogledni eko konopljin kotiček z prvimi prototipi nogavic. Trenutno sprejemajo naročila za nogavice in kmalu bodo prve nogavice na trgu, naročnikom pa dobavljene v najkrajšem možnem času
Naravni materiali pomenijo zdrav način življenja, manj alergij in trajnostni pristop. Nogavice pa so zasnovane tako, da bodo izvirnost in narodno identiteto Slovenije ponesle tudi v svet s celostno prepoznavno zgodbo od idrijske čike, lesa, Zlate lastovke
…..Prepričani so, da bodo izgradili edinstveno zgodbo inovativnih proizvodov zanimive za domače in mednarodno okolje in povezali zainteresirane deležnike v Ekoci Coop Slovenija
Vsi soustanovitelji se zahvaljujejo vsem častnim gostom, udeležencem in vsem, ki si že več let prizadevajo za cilje samooskrbe in več slovenskih delovnih mest ter naprednim medijem za aktivni pristop.
Ekoci so v oktobru organizirali posvet-v Eko muzeju v Žalcu z naslovom: »Delovna mesta , ki jih gradi skupnost – kako jih uresničiti?«, katerega se je udeležil tudi minister za kmetijstvo , gozdarstvo in prehrano mag. Dejan Židan kjer je bilo podano tudi izhodišče o podpori kmetijskih rastlin tudi v industrijske namene in predlog organiziranosti v Zadrugo – kooperativo.
ki bo v sredo 25. januar 2012, s pričetkom ob 8:30 uri,
Grad Murska Sobota, gledališka dvorana
(Trubarjev drevored 4, Murska Sobota)
Okroglo mizo organizirata Eko Civilna iniciativa in Slovenski forum socialnega podjetništva skupaj s KGZS- Kmetijsko gozdarskim zavodom Murska Sobota in Mozaik- društvo za socialno vključenost. Udeležba na okrogli mizi je brezplačna, zaradi omejenega števila udeležencev pa vas prosimo, da vašo udeležbo potrdite na elektronski naslov: ekoci.slo@gmail.com, najkasneje do torka 24.1.2012.
1. Predsednik Urugvaja z lastnim vzgledom pokazal kako se upreti krizi
2. Bruto družbena sreča – Jasna Snežič
3. Misliti obilje – Bojan Radej
1.
Edini predsednik na svetu, ki je pokazal kako se upreti krizi
Zgled dobrosrčnim politikom širom sveta in doma!
Jose Mujica je predsednik Urugvaja. Znan je po tem, da se vsak mesec odpove kar 90 odstotkom svoje plače in jo podari v dobrodelne namene. Vozi se v starem hrošču in nima nikakršnega premoženja.
Jose Mujica se je odpovedal visoki plači in svojo državo vodi z zgledom. (Foto: Reuters)
Jose Mujica je bil leta 2010 izvoljen za 40 predsednika Urugvaja. Prebivalce svoje države je danes 77 letni predsednik navdušil predvsem s svojo skromnostjo, saj se je odpovedal praktično vsem materialnim koristim, ki jih funkcija prinaša.
Njegova uradna plača znaša sicer 12.500 dolarjev (9.700 evrov), a ‘najrevnejši predsednik na svetu’ obdrži le 10 odstotkov, torej 1.250 evrov oziroma 970 evrov, kar je le nekaj evrov več kot povprečna slovenska plača. Predsedniško palačo v časih, ko tam ni uradnih državniških sprejemov uporabljajo prebivalci Urugvaja, ki nimajo strehe nad glavo, predsednik pa prebiva na kmetiji, ki je v lasti njegove žene.
Po svetu se prevaža s starim Volkswagnovim hroščem, za katerega je zapravil 1500 evrov, v malce bolj galantno obleko pa se napravi le za pomembna državniška srečanja.
Urugvaj je tretja gospodarsko najuspešnejša država Južne Amerike in je kriza ni doletela. Vsako leto beležijo pozitivno rast BDP-ja, pohvalijo pa se lahko tudi s tem da so država z najmanjšo stopnjo korupcije na tem kontinentu.
Sreče ne ustvari gospodarska rast in tudi ne politika, ki spodbuja k življenju v bogastvu namesto k bogatemu življenju.
Ljudje v bogatejših deželah niso nič srečnejši od ljudi v revnejših deželah.
V Evropi najdemo najbolj srečne in zadovoljne prebivalce na Danskem, Rusija pa se uvršča na zadnje mesto in ima najbolj nezadovoljne in nesrečne ljudi, je pokazala raziskava, ki jo je opravila Foundation for Future Studies. V raziskavi so za mnenje vprašali 15 tisoč Evropejcev v 13 državah in izkazalo se je, da so bogatejši Evropejci bolj srečni kot revnejši, ženske so bolj srečne kot moški, ljudje, ki živijo na podeželju, so bolj srečni od tistih, ki živijo v mestih. Kje smo Slovenci? Ko je pred štirimi leti Eurobarometer sporočil podatke o sreči v sedemindvajseterici, smo izvedeli, da smo Slovenci nadpovprečno srečni državljani v EU. Ali smo še vedno?O sreči in o tem, kaj vpliva nanjo, se sprašujemo posamezniki, politiki v večini držav pa jo želijo izmeriti, čeprav jim strokovnjaki dopovedujejo, da je to težko, morda celo nemogoče. A sreča je trenutno v svetu vroča tema. Tako bodo v Franciji in Veliki Britaniji napredek države ob že prisotnem bruto domačem proizvodu merili s stopnjo osebne sreče in zadovoljstva državljanov. Sreča je predmet številnih raziskav in študij po svetu, zlasti v ZDA jih je mnogo, izsledki pa so več kot zanimivi. V eno izmed študij v Teksasu so vključili 909 žensk in na njihovo srečo je najbolj vplivala spolnost, sledili so skupni izhodi po službi, večerja, sprostitev, šport. Kot najbolj neprijetna se je izkazala pot v službo, mnogih tudi služba ni osrečevala. In naj so teksaške ženske njihovi otroci še tako osrečevali, so kot obremenjujoče ocenile skrb zanje. Tudi hišnih opravil in nakupovanja niso vključile med srečne trenutke.Kar je pri tej študiji zanimivo, je to, da je pokazala sledeče: trenutno zadovoljstvo in sreča sta odvisna od aktivnosti in ne od stvari, tako da sploh ni pomembno ali sediš na poti v službo v prometnem zamašku v mercedesu ali v tvingu. “Srečo ljudje doživljamo v trenutkih, v katerih svojo pozornost usmerimo na nekaj prijetnega. Lahko si kupim še tako lep in drag avto, a se nanj ne morem skoncentrirati za daljše obdobje,” pravi psiholog z Univerze Princeton, Daniel Kahneman. Strokovnjaki poudarjajo, da je v mnogih študijah precenjen občutek sreče ob zadetku na lotu, ob nakupu nove hiše. Novo se hitro obrabi, drugače kot večina majhnih nakupovalnih radosti ali prijetnih druženj. Ob tem pa tisti, ki proučujejo naše vedenje in možgane, na vprašanje, ali je sploh zanesljivo spraševati ljudi po zadovoljstvu in sreči, odgovarjajo pritrdilno. Spomnijo pa na problem, na katerega naletijo pri vprašanju, kakšna družba nas dela srečne. Raziskave kažejo, da od določene ravni BDP naprej ljudje v bogatejših deželah niso nič srečnejši od ljudi v revnejših deželah, in tudi bogati ljudje niso srečnejši od tistih s povprečnimi dohodki. V Kanadi živijo najbolj srečni v revnejših provincah. Mehanizmi sreče so tudi tesno povezani s kulturo naroda; Američani so manj občutljivi na neenakosti od Evropejcev, se pa ostro odzovejo, kadar jim kdo poskusi kratiti svobodo odločanja. Šved se slabo počuti v koruptivni družbi, Grka to ne prizadene. In za nemško srečo je inflacija veliko bolj pomembna kot za francosko.Sreče ne ustvarita gospodarska rast in politika, ki spodbuja k življenju v bogastvu namesto k bogatemu življenju. Slednjega očitno živi nekaj več kot 700 tisoč prebivalcev Butana, ki leži v Himalaji, med Indijo in Kitajsko. Državica je velika kot Švica in je edina na svetu, ki ji več pomeni sreča njenih državljanov kot njena gospodarska rast. Jigme Singye Wangchuk, četrti kralj dinastije z vzdevkom K-4, je leta 1986 v intervjuju na vprašanje o tem, koliko znaša BDP, čeprav je vedel, da je s 50 dolarji na prebivalca najnižji v svetu, dejal: “Ne zanima me BDP. Zanima me bruto družbena sreča.” Njegov odgovor, ki je bil v intervjuju pravzaprav izgovor, je zapisan v butanski ustavi. V njej piše, da si država prizadeva omogočati in povečevati bruto družbeno srečo.V večini držav je veljalo, da je za zadovoljne državljane pomembna gospodarska rast, z njo pa več blaginje; čeprav je bruto družbeni proizvod svojevrsten konstrukt, saj se dviguje tudi, ko prebivalstvo doletijo nesreče. Po ekološki katastrofi v Mehiškem zalivu so tisti, ki so čistili obalo in morje, zaslužili ogromne vsote, s tem pa se je dvignil BDP.S finančno in gospodarsko krizo pa se tudi na Zahodu vse manj omenja BDP. Ko se sprašuje o sreči, zasledimo vprašanja, kot na primer, ali se državljani pogosto smejejo, ali imajo veliko prostega časa, ali je njihov zaslužek večji. V Butanu si takšna vprašanja postavljajo že dolgo, najbolj razvite države pa so jih šele odkrile. In K-4 je v Butanu v osemdesetih letih za povečanje sreče določil ohranjanje in krepitev kulture, življenje v sozvočju z naravo, pravičen gospodarski razvoj in dobro vladanje. Koncept, ki ga je pozneje imenoval “Velika nacionalna sreča ali bruto družbena sreča, je hiša s štirimi stebri”. Le kadar so vsi enako visoki, ko imajo v državi enako mesto kultura, varstvo okolja, gospodarska rast in dobro vladanje, je mogoče nanje postaviti streho. Kapitalizem pa je v njihovih očeh hiša z enim samim stebrom, torej le z gospodarsko rastjo. Takšna hiša se prej ali slej poruši. V Butanu so pred štirimi leti zato, da bi ohranjali vse stebre enako visoke, ustanovil ministrstvo za srečo. Tako morajo vsak zakon, program, gradnja ceste, skratka vsi večji projekti, skozi “rentgen”, s katerim ugotovijo, koliko sreče za družbo tiči v posameznem projektu. Tako so pred leti pregledali žago, ki je državi prinesla veliko denarja, izginevalo pa je vse več gozda. “Preveč!” je bilo ugotovljeno – in vlada je žago zaprla.
Prednovoletno uglašen zapis, ki bo objavljen v Veceru, rubrika “Pogledi”Zadnjih tristo let je pomanjkanje vodilno nacelo ekonomske misli in je povezano s tem, da živimo v svetu omejenih možnosti in neomejenih potreb. Kljub temu nekateri svetovno pomembni ekonomisti, kot oce makroekonomije Keynes, ki je deloval v prvi polovici dvajsetega stoletja, trdijo, da bi lahko obcutek ekonomskega pomanjkanja odpravili v nic vec kot sto letih umnega gospodarjenja. Dosegli bi stanje, ko bi lahko vsakemu državljanu in državljanki zagotovili reden in brezpogojen državljanski dohodek, ne iz njegovega dela in produktivnih prizadevanj ampak zgolj kot izplacilo upravicenega deleža državljanom kot lastnikov nacionalnih bogastev in kot tvorcev vsakega naroda in družbe.Z idejo splošnega ekonomskega pomanjkanja torej utegne biti nekaj hudo narobe. Ce do cloveške srece vodi samo strma steza pomanjkanja in odrekanj kot zatrjujejo ekonomisti, potem bo ljudem pravzaprav enkrat v nedoloceni prihodnosti tem boljše, cim slabše jim je dotlej. A ce se vsaj malo ozremo naokoli, ne vidimo le velikega pomanjkanja ampak tudi nemalo razuzdanega obilja. Znani svetovni inštitut ki pripravlja neformalna letna porocila o stanju svetovnega okolja ocenjuje, da je od izcrpanih naravnih bogastev tri cetrtine neobnovljivih, kljub temu jih kar 80% na koncu nekoristno obleži kot embalaža, ostanek ali odpadek. Takšna potratnost uporabe naravnih materialov precej bolj kot na pomanjkanje kaže, da nekaterim planet nima materialnih meja. Tudi sedanja gospodarska kriza ni posledica kakšnih materialnih, resnicnih ali izsiljenih pomanjkanj kot je bila na primer naftna kriza, prav nasprotno, je posledica velikega neravnovesja, ki ga ustvarja presežno svetovno varcevanje, ki nima vec na voljo dovolj naložbenih možnosti, ki prinašajo velike zaslužke. Svet kot celota ni reven. Preplavljen je z ogromnimi presežki varcevanja – okoli deset milijonov ljudi na celem svetu poseduje za 40 tisoc milijard dolarjev prostih sredstev, ki išcejo poti v naložbe (manj kot desetinko odstotka tega zneska letno bi zadošcalo za svetovno izkoreninjenje umiranja od lakote). Kakšno pomanjkanje je sploh mogoce v casu, ki ga oznacujemo kot informacijski, v katerem so informacije po obsegu postale neobvladljive? V družbi znanja niso vec najpomembnejše materialne omejitve ampak obilje znanja in ustvarjalnosti. Obilje postavljata gospodarjenju povsem drugacne izzive kot ekonomistom ljuba miselnost materialnega pomanjkanja.Res je, da bo naš kolektivni obcutek pomanjkanja tem vecji, cim bolj smo energetsko in snovno odvisni. Torej doktrina pomanjkanja gotovo ni nujna posledica materialne omejenosti sveta ampak prej prevladujocega pogleda na svet z omejenimi možnostim in nacina življenja v njem. Pri ustvarjanju našega obcutka pomanjkanja je pogosto posredi tudi nacrtno prizadevanje tistih, ki jim to pride prav. V enem zadnjih energetskih porocil evropske unije je zapisano mnenje, da k obcutku pomanjkanja energije v veliki meri prispeva »energetska oligarhija« sama, prav ta izraz je uporabljen, ki skuša svojo monopolno moc, da nas preskrbujejo z nujno potrebno energijo pretvoriti v višje dobicke.Bolj kot kaj drugega pa k obcutku pomanjkanja prispeva sam ekonomski red in sicer najbolj s svojo denarno ureditvijo. Na celem svetu je nedvomno dovolj hrane, da bi nahranili vsakogar in dovolj delovnih priložnosti za zaposlitev vseh, ni pa dovolj denarja, da bi za to placali, meni Bernard Lietaer, mednarodni centralni bancnik, ki je pomagal pri snovanju evra, danes pa se ukvarja s proucevanjem in popularizacijo »dopolnilnih denarnih sistemov«, ki naj bi deloma iz naših življenj izrinil uradni denar. Denar izdajajo centralne banke za obresti in s tem nadzirajo pomanjkanje denarja in tukaj je jedro ekonomskega pomanjkanja, pravi. Skrivnost te formule je v obrestih. Ce do »svežega denarja« lahko prideš le prek posojila, na katero se zaracuna obresti, od kje potem pride denar, s katerim se placajo obresti na posojila, saj tega denarja banka ne natisne? Lietaer razloži kruto resnico, da je treba denar za odplacilo obresti vzeti tistim, ki so v konkurencnem boju neuspešni in propadejo, njihov dohodek in premoženje pa se porazdeli med zmagovalce. Da bi lahko odplacevali dolgove, morajo nekateri izgubiti. In ker je dolgov že bistveno vec kot denarja v obtoku je postal boj za obresti vse ostrejši in seže vse dlje. Boj se ne tice le zadolženih, saj stroški obresti v cenah blaga široke potrošnje dosegajo od 30-50 odstotkov in jih placujemo vsi, tudi ce sami nimamo na grbi svojih posojil. Vecina prebivalstva z velikim delom svojih dohodkov torej preprosto zgolj placuje nanje prevaljene stroške obresti. Zato dosedanji nacin materialnega napredka ne bo nikoli mogel ustvariti materialnega obilja za vse, ker njegove sadove za vecino ljudi sproti požirajo obresti. Tako umetno ustvarjeno pomanjkanje nima prav nic opraviti z globalnim pomanjkanjem surovin. Planetarne omejitve same po sebi ne opravicujejo ekonomskih predpostavk, da mora vsaka stvar, ki je kaj vredna, imeti svojo ceno, pa naj si bo to tudi znanje ali kulturne in javne dobrine.Pomanjkanje ni bila vodilna misel v nobeni ekonomski ureditvi pred 18. stoletjem, ceprav so bile vse prejšnje družbe bistveno revnejše in v primerjavi z današnjim redom mocno prikrajšane celo v osnovnih stvareh. Nasprotno, vse ekonomije dotlej so imele ekonomske skrbi predvsem s tem, da so prerazporedile ekonomske presežke. V kameni dobi, pravijo antropologi, so imeli ekonomijo darov, z njimi so se obdarovala sosednja plemena, da so s tem ohranjala mir. Za tiste pradavne case je tudi potrjeno z raziskavami, da so vsi v plemenu bili deležni približno enake blaginje, tudi ce k njej niso hoteli ali mogli veliko prispevati. V stari Grciji so bogataši kar tekmovali med sabo, kdo bo od svojih zaslužkov placal vec javnih pridobitev, športnih iger, gledališca. Tudi v srednjem veku sta umetnost in arhitektura cvetela ravno na racun mecenstva.V tem pogledu je posebej zanimivo sporocilo knjige Mosesa Finleya, enega najpomembnejših sodobnih zgodovinarjev stare Grcije, ki je prevedena tudi v Slovenšcino (“Anticna ekonomija”, Studia Humanitatis, 1987, prevedel Jože Vogrinc), ki je med drugim raziskal tudi porajanje tega, kar danes imenujemo podjetništvo. Ugotovil je nekaj zelo zanimivega, kar je zgovorno samo zase. Podjetniki so v stari Grciji postali predvsem ljudje, ki so jih njihovi gospodarji osvobodili suženjstva. V tistih casih osebna svoboda ni pomenila veliko, ce ni bila povezana z lastništvom zemlje, ki je podeljevalo mešcansko pravico, nekako primerljivo z današnjim “stalnim prebivališcem”, saj je so bili sužnji vecinoma iz drugih, oddaljenih dežel kamor se mnogi niso mogli vrniti, zato so bili obsojeni na to, da so bili povsod, kamor so prišli, tujci. Tako jim ni preostalo drugega, kot da se selijo med grškimi mesti kot trgovci, dokler niso zaslužili dovolj, da so lahko nekje z nakupom zemlje koncno pretvorili svojo osebno svobodo v resnicnost.
Sodobni propagandisti prostega trga, s politiki in birokracijo vred, danes pravzaprav skušajo ljudem s predpostavko ekonomskega pomanjkanja dopovedati ravno isto, da si lahko s podjetništvom prislužijo materialne pogoje, da bodo lahko v resnicnosti uveljavili svojo sicer formalno neoporecno svobodo. Glavna težava in razlog pogoste neuspešnosti njihovega prepricevanja, je danes povezana z dejstvom, da se veliko in vse vec ljudi, tudi tistih, ki niso ravno bogati, preprosto ne pocuti, ne vidi samih sebe kot samo formalno osvobojene sužnje. Nasprotno, mnogi se danes pocutijo svobodne ne glede na svoj materialni status, so pac materialno zadovoljni z manj, da imajo lahko drugega vec. V tej luci je prizadevanje liberalcev vseh barv nadvse ironicno saj se tako ravno ljudje z miselnostjo osvobojenih sužnjev najbolj oklepajo svoje formalne svobodne na trgu.
Kakorkoli že, obilje in pomanjkanje sta dve možni ekonomski viziji sveta, meja med njima pa ni odvisna od materialnega pomanjkanja ampak zlasti od »pogleda na svet«, od tega, kako svoje ekonomske zadeve razumemo in kako v svojem prakticnem življenju nanje odgovarjamo. Izbira med miselnostjo pomanjkanja in obilja je torej možna, saj ne gre samo za to kakšen je svet ampak predvsem za to, kako ga hocemo živeti kot posamezniki in kot skupnost. (Bojan Radej)
