objava v časopisu Novi tednik, dne 30.4 2020, novinarka Saška T. Ocvirk

Izginjajoče sadno drevje brez podmladka, na pol izpraznjene vasice, kjer životarijo ostareli starši v prevelikih hišah, ogromna koruzna polja, dragi hlevi obdani z velikimi stroji in stotinami silažnih bal, zaprta živina. Kot pravi Irena Rotar, je to žalostna podoba slovenskega podeželja s koronavirusom ali brez.

Na drugi strani se ljudje cele dneve ubijajo na delovnih mestih, da lahko plačajo drago najemnino ali stanovanjski kredit, vrtec in obšolske dejavnosti, zaradi katerih otroke komaj kaj vidijo, ter avto in gorivo, ki ga zares potrebujejo le za prevoz na delo. Čeprav jim na koncu ne ostane nič časa in še manj denarja, so neskončno hvaležni, da službo sploh imajo. »Kam plovemo, kje smo zdaj in kaj smo se iz zgodovine naučili?« se ob tem nesmiselnem poganjanju hrčkovega kolesa sprašuje naša sogovornica.

V rajski deželi lačni?

Slovenija je rodovitna in vodnata dežela. Kmetije z intenzivno klasično pridelavo sicer dajejo večji hektarski donos, vendar ima tako kmetovanje daljnosežne ekološke posledice. Zbita in gola tla so izjemno občutljiva na erozijo humusne plasti zaradi vetra in pogostih nalivov ter dolgotrajno sušo na drugi strani. Borna so tudi z mikroorganizmi in deževniki. Industrializacija kmetijstva, politika subvencioniranja in vedno večji vpliv multinacionalk so kmete marsikje po svetu povsem stisnili v kot.

»Zaradi kreditov, odvisnosti od semen in kemičnih sredstev ter dragih strojev v Franciji vsak dan stori samomor en kmet. Tudi pri nas je kmetij vse manj,« razlaga Irena Rotar. »K sreči se na drugi strani povpraševanje po ekološki hrani povečuje in daje kmetom priložnost, da se lahko odločajo za trajnostne načine pridelave hrane.«

V Sloveniji imamo:

864 kvadratnih metrov kmetijskih površin na prebivalca

380 kvadratnih metrov trgovskih površin na tisoč prebivalcev

Več pridelka na majhnih površinah 

Ekoci – eko civilna iniciativa Slovenije  je na kmetijsko ministrstvo v zadnjih letih podalo celo vrsto predlogov za povečanje samooskrbe, za promocijo vrtičkarstva in za trajnostno kmetijstvo ter oživljanje podeželja. »Kar nekaj predlogov je ministrstvo tudi sprejelo in podprlo. Zelo smo se razveselili državne kampanje za promocijo vrtičkarstva, ki spodbuja ljudi k pridelavi hrane za samooskrbo.« Pod taktirko Sanje Lončar bodo Rotarjeva in številni drugi strokovnjaki v naslednjih dneh med bralcev pospremili novo knjig Samooskrba v praksi – manj površin več pridelka. »To bo gotovo izvrsten pripomoček, ki bo tudi tistim, ki se tega prvič lotevajo, na majhnih površinah pomagal veliko pridelati.«

V prihodnje bo veliko odvisno od tega, koliko bo pristojno ministrstvo pripravljeno podpreti nove in bolj raznolike dejavnosti na kmetijah. Mi pa moramo razmisliti, kaj lahko storimo sami. »Smo dovolj zreli in modri, premoremo dovolj strpnosti in empatije, da bi lahko morda živeli v isti hiši s starši? Če živimo v mestu ali bi lahko živeli tudi v  bivanjski skupnosti z ostalimi ljudmi, kjer bi si medsebojno pomagali in znižali življenjske stroške?  Si lahko najdemo službo, ki jo bomo lahko opravljali od doma? Bi lahko v večino časa praznih gasilskih in kulturnih domovih ustvarili manjša podjetniška središča oziroma podjetniške inkubatorje?  Bi centri za socialno delo lahko povezali na primer mamico samohranilko in starejšo gospo, ki živi sama v preveliki hiši, da bi si medsebojno pomagali?« Irena Rotar naniza le nekaj zanimivih vprašanj.

Po starem ali še bolj po starem?

Kot pravi Rotarjeva, bodo kmetje morali krmariti med zakonitostmi narave in zakonitostmi trga. »Na globalnem trgu lahko s cenami tekmujejo le konvencionalni kmetje z velikimi površinami in strojno obdelavo. Če se zdi, da smo v Sloveniji samooskrbni vsaj z govejim mesom, to v resnici ne drži. Brez uvoženih krmil bi bili primorani precej zmanjšati živinorejo. Najbolje bi jo bilo prilagoditi virom hrane, ki je pridelana pri nas. Pridelek koruze na primer je zaradi podnebnih sprememb in posledične suše vedno manjši.« Namesto koruze bi lahko k živinski krmi dodajali industrijsko konopljo. Ta ima izjemne rastne in uporabne lastnosti, a se na naših njivah še ni zares prijela. »Zelo verjetno se bodo kmetje, ki imajo z družinskimi kmetijami dolgoročne načrte preusmerili v trajnostno, ekološko, biodinamično ali permakulturno kmetijstvo. Pridelek bo količinsko nekoliko manjši, a bo na trgu dosegal višje cene.« Tovrstna pridelava je še posebej primerna za manjše kmetije, ki jih je v Sloveniji največ. »Za oskrbo štiričlanske družine bi pri pridelavi na permakulturni način zadoščal poldrugi hektar zemljišča. To sicer ni nič novega. Naši dedki in babice so bili že na manjši ohišnici večinoma samooskrbni.« Pri odločitvi za eno ali drugo usmeritev bo gotovo pomembna tudi evropska kmetijska politika. Že zdaj pa je jasno, da bo po odhodu Velike Britanije iz skupine sredstev zanjo manj.

Semena, zemlja in voda

Verjeli smo, da bo družbeni razvoj lakoto počasi izkoreninil. Projekcije žal kažejo, da tudi prehranska varnost razvitega sveta ni samoumevna. Rodovitna zemlja, semena in voda postajajo strateško vse bolj pomembne. Vsaj kar zadeva semena, se v Sloveniji obnašamo precej brezbrižno. »Zelo smo zaskrbljeni, ker smo v Sloveniji izgubili že 80 odstotkov avtohtonih semen, ki so našemu okolju najbolj prilagojena. Zdaj so prodali še Semenarno Ljubljana, vključno z največjim vrtom semenarskega centra na Ptuju, kjer so semena žlahtnili. Kupil jih je srbski lastnik, v Srbiji pa so gensko spremenjena semena že dovoljena. Le upamo lahko, da   se kaj takega nikoli ne bo zgodilo z vodnimi viri. Požari v Avstraliji so dosegli  tudi zaradi tega katastrofične razsežnosti tudi zaradi tega, ker so vodni vir tam marsikje privatizirani.«

Glede na podnebne spremembe se bomo morali prilagoditi tudi v pridelavi hrane v rastlinjakih. Ti so vse pogosteje tarča močnih viharjev in neurij. »Razmišljati moramo o tako imenovanih vkopanih rastlinjakih, ki za termoregulacijo izkoriščajo moč naravnih virov zemlje. Taki rastlinjaki so primerni predvsem za manjše hribovske kmetije, v njih pa lahko hrano pridelujemo celo leto. »Več o teh rastlinjakih je opisano v knjigi Sveža zelenjava z domačega vrta 365 dni na leto.. Vesela sem, da se to uveljavlja tudi na naših balkonih in terasah.« V prvih dneh maja bo izšel  priročnik tudi na to temo. V tujini se v mestih vse bolj uveljavlja tudi pridelava hrane z akvaponiko in hidroponiko

»Kaj pomeni odvisnost od tujega uvoza, se učimo ravno v času pandemije. Ker nimamo več lastne semenarne s somišljeniki gibanja  Oskrbimo Slovenijo –Štafeta semen, pozivam0 odločevalce, da poskrbijo, da  ptujski center semenarne v Ptuju postane del genske banke semen Slovenije in da se državne zaloge nemudoma dopolnijo s semeni. Glede na odvisnost od tujine smo tu najbolj ranljivi.«

Ko se koristi množijo in stroški delijo

Rotarjeva se skupaj s somišljeniki Ekoci sprašuje, če bo politika znala poskrbeti za uravnotežen regionalni razvoj ter vzdržno razmerje med ekologijo, etiko in ekonomijo. Pri tem je pomembno, da vsak posameznik ne samo preživi, ampak živi človeka vredno življenje. »Vsak od nas mora razmisliti, s kakšnimi viri razpolaga, s kom bi lahko sodeloval, si izmenjal hrano  ali dobrine, skupno uporabljal kmetijske stroje  ali avtomobile,  kje in kakšno hrano bo kupil, kje živel.  Vprašati se moramo, ali bomo otroke v glavnem prepuščali , da jih bodo vzgajali drugi , medtem ko bomo mi služili denar, bomo za starše skrbeli sami ali bodo živeli v stanovanjski skupnosti, se bomo kljub tehnologiji, ki omogoča delo na daljavo vsi tlačili v mestih, medtem ko bodo idilične vasi propadale in še mnogo drugega.« V eko civilni iniciativi Slovenije so prepričani, da lahko delež vrtičkarskih površin toliko povečamo, da bomo znatno okrepili samooskrbo. »Morda bomo nekoč sistem uspeli nadgraditi tudi na način, da bodo viške lahko tudi vrtičkarji prodali,« še dodaja  sogovornica. Na tem principu že zdaj delujejo Izmenjevalnice semen in dobrin ter Zelemenjave. Morda bomo naše gasilske domove kdaj res spremenili tudi v sobotne izmenjevalnice lokalne hrane. »Luštno bi znalo biti in vsako pozitivno dejanje šteje. Slovenci smo v zgodovini vedno našli način, kako preživeti in ne dvomim, da bo tako tudi v prihodnje.«